Boris Pahor se je rodil 26. avgusta leta 1913 v takratnem habsburškem imperiju v Trstu, kmalu pa je zaradi zgodovinskih dogodkov izkusil največje trpljenje, ki ga posameznik lahko preživi. To nedeljo je torej praznoval častitljivih 105 let!
“Pri sedmih letih sem doživel požig Narodnega doma, kar je bila zame travmatična izkušnja. Šok, da nisem mogel več obiskovati slovenske šole, me je oropal psihološkega in duhovnega smisla življenja.”
Leta 1930 se je vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru, kjer je maturiral leta 1935. Zatem je v Gorici študiral teologijo, vendar študija ni končal. Njegovo slovensko nacionalno zavest je utrdila usmrtitev slovenskega zborovodje Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti na božični večer leta 1936 ugrabili in mučili ter nato usmrtili, ker je njegov zbor še naprej prepeval v slovenščini.
Ta dogodek je Boris Pahor kasneje tudi izpostavil kot temelj za njegovo doživljenjsko nasprotovanje totalitarizmom v imenu katoliškega humanizma.
Med vojno je Pahor preživel kar štiri koncentracijska taborišča, iz zadnjega je bil osvobojen 15. aprila 1945. Skupaj z Edvardom Kocbekom je bil glasen kritik komunizma v Jugoslaviji, zaradi česar je bil njegov literarni opus, ki ga danes najdemo prevedenega v številne jezike, bolj ali manj prezrt.
Šele po osamosvojitvi Slovenije je bil Boris Pahor zopet sprejet v matični domovini kot eden izmed velikih literarnih ustvarjalcev in zgodovinskih pričevalcev. Tako je leta 1992 osvojil Prešernovo nagrado, Pahor pa ima tudi številna druga tuja priznanja in nagrade, ki jih je prejel za svoje literarno in civilno-politično udejstvovanje.
Danes Boris Pahor velja za enega izmed največjih še živečih slovenskih literatov in umetnikov, kljub visoki starosti pa je njegova volja do življenja in ustvarjanja še vedno močno prisotna.