Eden učinkov “depolitizacije” javne RTV so očitno tudi članki, v katerih njihovi avtorji dvomijo v pokol v Buči. Za vojno, ki jo je v Ukrajini sprožila Rusija, je v rabi kremeljska terminološka skovanka “posebna vojaška operacija”. Odgovornost za končanje vojne v Ukrajini pa se tako naprti kar žrtvi sami. Neodgovorjeno ostane – le kdaj se bo ta pripravljena odpovedati svojemu ozemlju v zameno za mir.
Pozivi k predaji žrtve vojne agresije niso novi. Slovenska javnost se bo namreč spomnila, da so se ti pojavili že takoj po začetku invazije. Slovenska politična levica je nemudoma pozvala k začetku mirovnih pogajanj, ko so bile ruske vojaške enote le nekaj kilometrov pred ukrajinsko prestolnico, dobro vedoč, da bi tak razvoj dogodkov Rusiji omogočil pripojitev precejšnjega dela ozemlja, ki pripada Ukrajini.
Politična bližina slovenske levice s Kremljem se odraža tudi v dominantnih medijih. Na ta način je brati tudi zadnje zapise na portalu MMC, kjer novinarka Kaja Sajovic javno podvomi v pokol v Buči. “A 1. aprila, po umiku ruskih sil iz Buče, je prišel na dan domnevni pokol v tej vasi,” zapiše novinarka. Kasnejše verzije članka, verjetno po hudih kritikah na spletu, v pokol v Buči ne dvomijo več.
Za tiste, ki menijo, da so se v Buči zgodili domnevni pokoli, prilagamo spodnji kolaž fotografij.
Pozivi k predaji žrtve
V članku so nato navedeni diplomatski poskusi iz začetka vojne ter napovedi o tem, kako se bo vojna zaključila. Nekateri analitiki trdijo, da Ukrajina do zaključka protiofenzive ne bo uspela osvoboditi okupiranega ozemlja na vzhodu in jugu države. Na podlagi teh analiz so nekateri prepričani, da bi se mirovna pogajanja morala začeti že zdaj, Ukrajina pa bi se morala odpovedati, v zameno za mir, ozemlju, ki ji pripada po mednarodnem pravu.
A članek izpusti pomemben argument, zaradi katerega podporniki ukrajinske predaje ne uspejo (ali pa še niso uspeli) uveljaviti svojih stališč. Rusija je s poskusom nasilne spremembe nacionalnih meja prekršila določila mednarodnega reda, ki se je uveljavil po drugi svetovni vojni in na katere je pristala danes že propadla Sovjetska zveza. Zaveza, da se nacionalnih meja ne bo spreminjalo z nasiljem, je kodificirana v ustanovni listini Združenih narodov. Kodificirana je tudi v Helsinški sklepni listini, ki predstavlja temelj organizacije OVSE. Če bi tovrstna kršitev ostala nekaznovana, bi lahko prišlo do rušenja mednarodnega reda, kot ga poznamo, in odprla vrata svetu, ki ga je človeštvo poznalo v preteklosti, v katerem so se države borile za ozemlje in surovine z osvajalskimi pohodi. Rusija s svojo invazijo na Ukrajino obuja prav ta svet.
Avtorica je v svojem pisanju prav tako izpustila strateški argument. Če ruska agresija na Ukrajino ne bi naletela na oster odziv mednarodne skupnosti, bi se v Kremlju medel odziv interpretiral kot spodbuda za nadaljnje agresije domnevno v smeri Moldavije, kjer Rusija vzdržuje večjo vojaško postojanko, na meji z Ukrajino, v teritorialno nenavadni Pridnestrski republiki, ki ni mednarodno priznana. Agresija proti članicam zveze Nato bi bila še veliko bolj nevarna. Okrepljena prisotnost enot zavezništva na vzhodnem boku je tam prav iz tega razloga.
Vprašanje pomoči Ukrajini torej ni samo vprašanje človeškosti in humanosti, temveč tudi mednarodnopravno in strateško vprašanje. Če nam je v interesu, da se mednarodni red, ki temelji na teritorialni nedotakljivosti držav in nenasilnem spreminjanju zunanjih meja ohrani, je treba Ukrajini še naprej zagotavljati vojaško in humanitarno pomoč. Če je interes, da se Rusije za agresijo ne nagradi in da je cena za njene imperialne ambicije izredno visoka, je recept enak kot v prejšnjem primeru. Vojaška in humanitarna pomoč žrtvi se mora nadaljevati.
Gal Kovač