Včeraj je v prvem krogu volitev zmagala Marine Le Pen in njen Nacionalni zbor. Slovenski mediji so enozvočno poročali o zmagi “skrajne desnice”. Ko je Viktor Orban v Evropskem parlamentu oblikoval novo združenje političnih strank, so pisali, da je Orban predstavil “novo skrajno desno evropsko politično zavezništvo”. Skrajno je že dolgo oznaka za čisto vse kar je desno od centra, oz. po novem kar desno od levice, za nekatere pa celo desno o Levice z velikim L.
Politična premica se je zadnjih 15 let premaknila tako zelo na levo, da so nekdanji centristi v očeh medijev postali skrajni desničarji, nekdanji desničarji pa pravi, pravcati fašisti.
Zmagovalka včerajšnjih volitev Marine Le Pen v svojem programu, kjer zahteva suvereno varovanje mej, deportacijo zavrnjenih azilantov in jasno priznanje, da ima Francija problem s svojo radikalizirano muslimansko populacijo, prav nič ne odstopa od zgodovinskih voditeljev tipa Charles de Gaule, ki bi jih še kakšno desetletje nazaj označili za desno sredino. Danes pa je premica že tako na levo, da je prav vsak, ki opozarja na evropski debakel pri nezakonitih migracijah, označen za rasista. Ironija je, da je stranka francoske zmagovalke, saj kar se tiče ekonomije sicer bližje levici kot desnici, saj podpira državni intervencionizem in protekcionizem.
Tudi Orbanovo novo evropsko zavezništvo Domoljublje za Evropo, bi zelo težko označili za “skrajno levo”, saj jo poleg Orbanovega Fidesz sestavljajo še avstrijska svobodnjaška stranka (FPÖ) in češka liberalna stranka ANO Andreja Babiša, ki je do nedavnega bila v liberalnem zavezništvu ReNew, v njeni sredini pa je politično karierno naredila tudi zloglasna evropska komisarka Vera Jourova, ki jo Slovenci dobro poznamo iz napadov na vlado Janeza Janše in kolaboracije z Ustavnim sodiščem pri sprejemu Zakona o RTV, ki je javni medij naredil povsem podložen slovenski levi vladi.
Igra besed o skrajni desnici je že ustaljena praksa
Take retorične igre pa niso nove. Spomnimo, aktivist in novinar RTV Slovenija Igor E. Bergant je Giorgio Meloni, ki se je takrat potegovala za predsednico italijanske vlade, označil za “postfašistko”, čeprav je že takrat kazala obrise zmerne, povezovalne političarke, njen edini pravi greh so bila trdna stališča v zvezi z migracijami.
Ko je na Švedskem pred dvema letoma zmagala desna sredina in porazila socialiste Magdalene Andersson, so slovenski mediji znova poročali o vzponu skrajne desnice, čeprav je desno koalicijo na volitvah vodil konservativec Ulf Kristersson iz Zmerne stranke. Motilo jih je predvsem to, da so največ glasov na desnici pobrali desni Švedski demokrati, kar je Zmerno stranko prisililo v povezovanje z njimi. Evropski in slovenski establišment je Švedske demokrate znova označil za skrajne izključno zaradi stališč do migracij, ki se – podobno kot pri Le Penovi – prav nič ne razlikujejo od desno-sredinskih voditeljev pred 30 ali 40 leti.
Tudi na Nizozemskem podobna zgodba. Ko je zmagala stranka Geerta Wildersa, ki ima ekonomsko povsem običajen desni program, kar se tiče migracij pa program, pod katerega bi se podpisala oba očeta Evropske Unije Robert Schuman, kot Jean Monnet, je bil prav tako bila razglašena za “skrajno protimignrantsko gibanje”.
Kaj pa skrajna levica?
Na drugi strani pa je na levi skoraj nemogoče biti “skrajen” in bi v današnji popačeni pokrajini, kjer se čisla komunistično revolucijo, tudi italijanska teroristična Brigate Rosso, ki je sejala strah po Italiji v sedemdesetih in osemdesetih, ne bi bila označena za skrajno levo.
Evropskim skrajno levim strankam tipa Die Linke, Podemos, Siriza se nikoli ne pripenja pridevnik “skrajni”. Še manj strankam zelenih, ki so postali tudi močna evropska sila, čeprav so njihove okoljske politike prispevale k konkretnem padcu življenskega standarda na stari celini – v Nemčiji pa so (trenutno vladajoči) Zeleni celo s čisto pravo vladno zaroto poskrbeli za zaustavitev jedrskih elektrarn.
Kdaj ste nazadnje slišali, da bi bila slovenska skrajna stranka Levica, v večinskih medijih označena za skrajno? Še več, mediji jo v koalicijskih kalkulacijah od zadnjih volitev naprej pripisujejo levo-sredinskemu zavezništvu, kar je seveda komično, glede na to, da se stranka v svojem ustanovitvenem programu zavzema za popolno nacionalizacijo gospodarstva, kjer dolgoročno zasebno podjetništvo sploh ne bo več mogoče.
Torej, če skrbno preučimo ideologijo slovenske medijsko-politične levice, je popolni komunizem leva-sredina, desnica, ki se zavzema za suvereno varovanje mej in dosledne izgone zavrnjenih migrantov v države izvora pa je skrajna desnica. Težava slovenskega in tudi svetovnega (zahodnega) politično-medijskega konglomerata je predvsem to, da so se volivci takšne retorike že naveličali in skozi njo spregledali. To so včeraj pokazali Francozi in to so pred kratkim pokazali tudi evropski volivci, zelo verjetno pa bodo isto pokazali tudi ameriški.
Mitja Iršič