Ko se voznik v Sloveniji ustavi na bencinskem servisu v Sloveniji in pogleda v znesek na ekranu, dobi hitro lekcijo politične ekonomije. Ne tiste iz učbenikov, ampak tiste, ki jo plača potrošnik kar sam – iz svoje denarnice. Vprašanje je preprosto: zakaj vlada ni naredila več, da bi bile cene naftnih derivatov oz. goriva nižje?
Cene goriv v Sloveniji niso zgolj rezultat “svetovnih razmer”, kot radi slišimo. Država ima zelo konkretne vzvode, ti so na primer: trošarine, DDV, regulacijo marž in nadzor trga. Golobova vlada se je sicer rada predstavljala kot socialno čuteča in usmerjena v razbremenitev ljudi, a pri gorivih je bila presenetljivo zadržana. Trošarine so ostale visoke, DDV se ni znižal, marže pa so se sproščale ravno v času, ko bi si gospodinjstva najbolj želela stabilnosti.
Retorika o solidarnosti, realnost useka na blagajni
Vlada je pogosto govorila o “solidarnosti” in “zeleni prihodnosti”. V praksi je to pomenilo, da so vozniki in podjetniki postali priročen vir proračunskih prihodkov. Vsak liter goriva je poln davkov, ki državi prinesejo zanesljiv denar. Znižanje teh dajatev bi sicer pomenilo manj prihodkov, a večjo kupno moč ljudi. Vlada se je očitno odločila, da je proračun pomembnejši od vsakodnevnega stroška državljanov.
Primerjave z drugimi državami niso v prid Sloveniji
Sosednje države so v kriznih obdobjih posegale po začasnih znižanjih davkov ali agresivnejši regulaciji. Slovenija je šla po liniji najmanjšega odpora: nekaj regulacije, veliko izgovorov. Rezultat? Gorivo, ki je pogosto dražje kot v državah s podobnim ali celo višjim življenjskim standardom.
Zelena politika kot priročen izgovor
Del odgovora vlade se skriva v zeleni agendi. Manj fosilnih goriv, več trajnosti. Cilj je legitimen, a način problematičen. Če bi želeli ljudi odvrniti od avtomobila, jim je potrebno ponuditi alternativo; javni prevoz, infrastrukturo in realne možnosti. Ne pa zgolj dražjega bencina, ki najbolj udari tiste, ki nimajo izbire.
Politična odločitev, ne naravna nesreča
Jasno postaja: visoke cene goriv niso neizogibna usoda. So posledica političnih odločitev. Vlada Roberta Goloba bi lahko storila več, pa ni. In dokler bo poln rezervoar razumljen kot luksuz, ne kot osnovna potreba sodobne družbe, bodo račune za to politiko še naprej plačevali državljani. In ja, vedno na istem mestu: na črpalki.
Notranjska.si