Med slovenskim ljudstvom prevladuje mišljenje, da so za večino tegob slovenskega ljudstva krivi politiki, ki so pogosto karikirani kot zavržena človeška bitja. Toda v resnici to ne drži. Politiki so samo odraz politične kulture nacije in vedno je ljudstvo krivo za slabo stanje v državi.
V slovenskem ljudskem narativu velja, da v politiko vstopajo samo pokvarjeni ljudje, ki imajo za bregom egoistično agendo osebnega izkoriščanja javnih sredstev. Glede na to, da imamo v Sloveniji vsaka štiri leta parlamentarne volitve, je tovrstno prepričanje kajpak popoln nesmisel. Vsak polnoletni državljan, ki meni, da trenutni izvoljeni politiki ne delajo dobro, ima možnost, da stvari vzame v svoje roke in se poda na naslednje volitve. Volivci so tisti, ki politike izvolijo ali jih ne izvolijo. Če ste volivec in se podate na volitve, ste osebno moralno odgovorni za to, koga ste volili. Če ste volili (in izvolili) bedaka ali pokvarjenca, ste vi osebno krivi, da ste takemu človeku dali svoj glas in mu pomagali priti na oblast. Če pa niste šli na volitve, ste še bolj krivi, ker ste drugim pustili, da vam izvolijo (slabega) vladarja. Kdor v demokraciji ni volil, nima nikakršne moralne pravice, da bi se pritoževal nad tem, kako mu vladajo.
Poštevanka demokracije
Demokracija je najbolj pravičen sistem vladanja, ki v praksi dokazljivo deluje. Nekateri kritiki pravijo, da obstajajo tudi boljši sistemi, vendar gre v resnici za utopije, ki niso delovale ali pa ne bi delovale, če bi dobile priložnost, zato jih ne gre jemati resno. Drugi kritiki pravijo, da je demokracija diktatura večine, kar na žalost v tem trenutku občutimo v Sloveniji. Toda tudi to ni dober argument proti demokraciji, kajti ljudje so si med seboj zelo različni in imajo različne interese, tako da vladanje s konsenzom ni mogoče in je popolnoma utopično.
V demokracijah s tradicijo se državljani zavedajo, da ni vseeno, za koga volijo. Tisti, ki je izvoljen na volitvah, ima v rokah namreč usodo volivcev. Če ljudje dajo oblast v roke bedaku ali pokvarjencu, so si sami krivi za čisto vse tegobe, ki jih zadenejo. V osnovi tu velja modrost savojskega filozofa Josepha de Maistra, ki pravi, da ima vsaka država takšno vlado, kot si jo zasluži. Mnogi mislijo, da gre tu za sarkazem, saj de Maistre ni imel v mislih samo demokracije, za katero njegov citat še najbolj velja, pač pa je imel v mislih prav vse vladne ureditve, torej tudi diktature. Toda ne gre za sarkazem. Filozof je razmišljal o političnih kulturah nacij. Če je politična kultura nacije nizka, vlada v državi diktatura. Če je politična kultura visoka, ljudstvo prej ali slej vrže tirana in vzpostavi pravično politično ureditev, ki je demokracija.
V demokracijah z visoko politično kulturo se vladajoči zavedajo velike odgovornosti, ki jo imajo. Ne gre samo za to, da ne bodo znova izvoljeni, če bodo delali slabo. Gre predvsem za to, da bi njihovo slabo vladanje povzročilo revolt med tistim delom volilnega telesa, ki bi trpel posledice slabega ali celo nevzdržnega vladanja. To pomeni, da bi v primeru zelo slabega vladanja vladajoči ne le izgubili oblast, pač pa bili kmalu v prihodnosti deležni protiukrepov prihodnje vlade, ki bi njihov položaj kot nevladajočih bistveno poslabšala. To je visoko razvito stanje demokracije, ki pa ni utemeljeno na plemenitih osebnostnih idealih, pač pa na čisto enostavni in osnovni logiki daj-dam in pragmatičnosti preživetja. V razvitih demokracijah torej večina vlada blago, ker išče situacijo zmaga-zmaga, dober izid torej tudi za tiste, ki so volitve izgubili, medtem ko je denimo v Sloveniji v časih, ko so vladale leve vlade, vedno veljalo načelo zmaga-poraz: totalna zmaga za na volitvah zmagovito levico in totalen poraz za opozicijsko desnico.
Nizkotnost slovenske politične kulture
Razumljivo je, da se slovenska politična kultura ne more primerjati s političnimi kulturami razvitih zahodnih demokracij. Prva težava je v pomanjkanju tradicije slovenske državotvornosti, katere prvi propadli poskusi segajo šele v obdobje po prvi svetovni vojni. Druga težava pa je pol stoletja komunistične diktature, totalitarizma torej, kjer se zasledujejo popolnoma drugačne vrednote, kot so značilne za demokratične družbe. A vendarle, slovenska država je stara več kot tri desetletja in Slovenija je del Evropske unije, ki vključuje večino najbolj zrelih demokracij na svetu že skoraj polni dve desetletji, zaradi česar imajo slovenski državljani vse manj izgovorov, da na volitvah volijo (samo)destruktivno. Res je, da slovenski osrednji mediji slovenskemu državljanu delajo medvedjo uslugo, ker namesto vsakodnevnega nadzora nad (vladajočo) levo politiko izvajajo politični aktivizem (za to levo vladajočo politiko). Toda povprečni slovenski volivec je z odločitvijo na zadnjih volitvah dosegel dno, ki ga bo težko še poglobiti, in dokazal, da je slovenska politična kultura (vsaj v svojem povprečju) nizkotna.
Za kaj gre? Če si ljudje iz nerazumnih razlogov na volitvah kar naprej izbirajo slabše ali celo zelo slabe voditelje, prej ali slej pride do začaranega kroga, v katerem se situacija še poslabšuje. Politiki so namreč vendarle ljudje, ki imajo svoje osebne interese, kot jih imamo vsi drugi. V visoko razvitih demokracijah, kjer mediji izvajajo vsakodnevni nadzor nad vladajočo politiko in kjer volivci ravnajo racionalno – volijo torej tako, da je to v njihovo korist –, so politiki prisiljeni delati dobro, da ohranijo svoje službe oz. imajo na naslednjih volitvah vsaj možnost znova zmagati. Ker pa v Sloveniji slovenski povprečni volivec že zelo dolgo ne voli racionalno in sebi v najboljšo korist, so si lahko tisti, ki so bili kljub slabšemu delu izvoljeni, privoščili čedalje več slabega in v zadnjem času celo nevzdržnega vladanja. V slovenskem okolju imamo fenomen novih političnih obrazov vedno iste politične opcije. Nove obraze volilno telo sicer naposled vedno zavrže, a je zelo predvidljivo (torej jasno že pred volitvami), kdo bo naslednjič izvoljen. Tak novi obraz že vnaprej ve, da ne bo dolgo vladal, a da si bo lahko v času vladanja dovolil oz. privoščil marsikaj. Zato slovensko vlado prevzemajo čedalje slabši (beri: manj sposobni in manj moralni) novi obrazi. Zakaj smo zapisali, da je povprečni slovenski volivec na zadnjih volitvah dosegel dno? Zato, ker je prvič v zgodovini volitev v samostojni Sloveniji izvolil tisto politično opcijo, ki je pred volitvami obljubljala, da mu bo odvzela ugodnosti, mu torej položaj poslabšala, medtem ko je isti povprečni volivec zavrnil drugo politično opcijo, ki mu je obljubljala, da mu bo dajala, torej izboljšala položaj, in to ob tem, da je prav ta (kasneje zavrnjena) politična opcija dve leti pred volitvami volivcu dajala in dobro vladala, torej je bila v praksi preizkušena.
Slovenski povprečni volivec je tako prekršil prvo nepisano pravilo demokracije, ki pravi, da voli tistega, ki ti bo po volitvah izboljšal osebni položaj. Gre za temeljno predpostavko demokracije, dobro vero v zdrav razum in prisebnost volivca, ki je nujna, da demokracija sploh lahko obstane. Kajti če volivec ni dovolj razumen, da bi na volitvah naredil tisto, kar je zanj najboljše, to pomeni, da ni dovolj zrel, da bi demokracijo sploh imel, ker si je niti ne zasluži. In če človek nima dovolj velike vrednosti oz. zrelosti, da bi neko stvar, ki mu povečuje osebno blaginjo oz. udobje življenja, obdržal, se mu kaj rado primeri, da jo izgubi. Preteklost je polna takšnih primerov. V Sloveniji za slabo vladanje tako ne moremo kriviti politikov. Imamo namreč oblast, ki si jo večina slovenskih državljanov zasluži.
Mag. Tadej Ian