To, da poteka sojenje nekdanjemu pravosodnemu ministru Alešu Zalarju in nekdanjemu prvemu tožilcu Zvonku Fišerju, že veste. Sodijo jima zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Toda sojenje se je najprej začelo v Ljubljani, nato pa je bilo prestavljeno v Novo mesto. Pa ne mislite, da sta že stopila pred sodnike v Novem mestu. Počneta vse mogoče, da le ne bi stopila pred sodnike, od nesprejemanja vabil, do opravičevanja zaradi službenih poti in še kaj bi se našlo. Zalar in Fišer tako postajata prava mala profesorja kriminalcev, ki se bodo v prihodnje zgledovali po njima. Vse z enim samim ciljem, 10. februarja 2018 je namreč absolutni zastaralni rok.
Če bi Zalar in Fišer imela čisto vest, bi sama takoj stopila pred sodnike in dokazala svojo nedolžnost. Tega seveda ne storita, ker se zavedata svoje krivde. Mediji o tem sicer poročajo, toda nobenega posebnega pompa ni okoli tega.
Zato pa po zaslugi dominantnih medijev Janez Janša velja za tistega, ki se izogiba vročanju sodnih pisanj. Do te mere so pripeljali to neresnico, da temu verjame veliko ljudi. Prejšnji mesec sem na eni izmed sej Državnega zbora, na kateri smo govorili o zlorabah policije, tožilstva in sodstva v politične namene, okoli 10. ure vse poslance in pravosodnega ministra pozval, naj navedejo en sam primer, ko je bilo sojenje Janezu Janši odpovedano zato, ker mu ni bilo vročeno vabilo. Okoli 15. ure sem poziv ponovil. No, okoli 18. ure pa je poslanec Levice Vatovec citiral levo politično trobilo Dnevnik, da je bil “stol v sodni dvorani, kjer bi moral sedeti Janša, prazen”. Tako kot levo politično trobilo Dnevnik je tudi on zamolčal dejstvo, da mora biti obdolženec prisoten na sojenju, ko se izvajajo dokazi zoper njega, ni pa obvezna njegova prisotnost, ko se dokazi izvajajo zoper soobdolžene. No, po 10 urah od mojega prvega poziva nihče od poslancev niti pravosodni minister niso navedli enega samega takšnega primera. Toliko o ustvarjanju laži naših dominantnih medijev.