Zbor za republiko je arbitražno razsodbo o meji med Slovenijo in Hrvaško označil za porazno. V sporočilu so med drugim zapisali, da vlada in koalicijske stranke še vedno zavajajo, ko razsodbo razglašajo kot primerno in pomanjšujejo probleme v povezavi z njo.
V Zboru za republiko so bili kritični do povezave slovenskega morja z odprtim, saj stično območje po njihovi oceni “ni nič drugega in nič več kot služnostna pot preko hrvaškega morja”. Pozvali so k ugotovitvi, ali je arbitražno sodišče prekoračilo pristojnosti, ker ni upoštevalo zahteve državnega zbora iz leta 2013, da mora zagotoviti ozemeljski stik slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem.
Kritični so bili tudi do veliko vpletenih v arbitražni sporazum. Slovenska stran se je po njihovem mnenju izkazala kot naiven in slab pogajalec, saj je dopustila, da je Hrvaška brezobzirno izkoriščala sporazum, dokler ga je potrebovala pri svojem vstopanju v EU, po vstopu pa ga je odpovedala. Slovenski zastopniki pa naj bi dopustili sodišču v Haagu, da je ravnalo nedosledno pri določanju meje, ko je uporabljalo različne metode – kataster in naravne ločnice – in da ni upoštevalo volje prebivalcev v več obmejnih krajih.
V Zboru za republiko so še pozvali, “da je treba krivce za navedene zablode in poškodbe državnih interesov poklicati na odgovornost”.
Besedilo izjave objavljamo v celoti:
- da je bila odločitev haaškega Arbitražnega sodišča, ki je bila objavljena 29. junija 2017, za Slovenijo porazna;
- da ta odločitev namesto ozemeljske povezave med slovenskim ozemeljskim morjem in odprtim morjem, tj. meje med Slovenijo in mednarodnimi vodami, določa zgolj mejo Slovenije s hrvaškim in italijanskim morjem, pri čemer ni t.i. stično območje nič drugega in nič več kot služnostna pot preko hrvaškega morja;
- da so avtorji in zagovorniki Arbitražnega sporazuma (2009), misleč na kratkoročen učinek, ne pa na posledice, ki naj bi – in so v resnici – časovno presegale njihove mandate, zavajali javnost že ob njegovem podpisu in v tedanji javni razpravi, medtem ko smo člani Zbora za republiko opozarjali na nevarnosti, ki so nas zdaj doletele;
- da je izvor slabe odločitve že v dvoumnem besedišču Arbitražnega sporazuma (“stik” oz. “junction”), ki je arbitrom omogočilo aktualni slabi rezultat;
- da vlada in njene stranke nadaljujejo z zavajanjem, ko razsodbo razglašajo kot primerno in pomanjšujejo probleme v zvezi z njo;
- da se je slovenska stran izkazala kot naiven in slab pogajalec, saj je dopustila, da je Hrvaška brezobzirno izkoriščala sporazum, dokler ga je potrebovala pri svojem vstopanju v EU, po vstopu pa ga je odpovedala;
- da so slovenski zastopniki v haaški pravdi dopustili sodišču, da je ravnalo nedosledno, ko je za določanje meje uporabljalo zdaj katastrske, drugič spet naravne ločnice, predvsem pa ni upoštevalo volje prizadetih prebivalcev ob Dragonji, Muri, Sotli, v Rakrižju, Brezovici itn., kar je namesto do rešitev pripeljalo do protestov in do novih problemov;
- da je zadoščenje ob dejstvu, da smo nasprotniki Arbitražnega sporazuma imeli prav, majhno v primerjavi s poraznostjo in neizogibnimi negativnimi učinki razsodbe;
- da je slovenska pogajalska ekipa z ministrom na čelu botrovala zastojem sodišča in nasprotni strani priskrbela priročen izgovor za izstop iz sporazuma;
- da je bila slovenska vladna ekipa svetovalcev in odvetnikov, ki – mimogrede povedano – ni upoštevala sugestij in (poleg zgodovinskih celo mednarodnopravnih) ugovorov pomembnega dela strokovne javnosti, tudi Zbora za republiko, za porazni rezultat bogato nagrajena;
- da je nastopil trenutek, ko je treba ugotoviti, da je arbitražno sodišče prekoračilo svoje pristojnosti, ker ni izpolnilo pogoja, ki ga je februarja 2013 določil Državni zbor, ko je zahteval, da mora sodišče zagotoviti ozemeljski stik teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem;
- da je treba krivce za navedene zablode in poškodbe državnih interesov poklicati na odgovornost.