Zapori niso delovno mesto za vsakogar. Še posebej za ženske, katerim je naročeno, da ohranjajo red za rešetkami, je lahko to delo nočna mora. Preberete lahko nekatera pričevanja žensk, ki so zaposlene v zaporu kot varnostnice; njihove zgodbe so grozljive.
Jane Corry je bila približno tri leta zaposlena v moškem zaporu blizu Oxforda, kjer je pomagala zapornikom pisati pisma, kratke zgodbe, novele in pesmi, da bi se na ta način lahko soočili s svojimi zločini, kar bi jim pomagalo pri resocializaciji. To je bil zame nepredvidljiv svet, pripoveduje, včasih strašljiv in tudi razburljiv.
“Niso vedno le fizični napadi, ampak sta vsak dan prisotna tudi strah in napetost,” pripoveduje Corry. “Nekega dne sem se sama znašla v družbi serijskega morilca. Kot po navadi nisem imela varnostnika ob sebi in najbližji je bil kar daleč stran. Moja edina obramba je bila piščalka na mojih ključih. Njegove oči so zrle vame, medtem ko sem mu govorila o kratki zgodbi, ki jo je ravnokar napisal. Nič se ni zgodilo, a po dogodku sem se vsa tresla,” poroča The Sun.
Andrea Arbutt, predsednica združenja guvernerjev zaporov, je dejala, da niti en dan ni enak prejšnjemu. “Nisem vedela, kaj si želim početi po fakulteti, ko pa sem spremljala zaporno dramo ‘Bad Girls’, sem se odločila za delo v zaporu. Zdela se mi je drugačna služba od drugih, a težko je priti na višji položaj. Spomnim se, ko so zaporniki metali drug v drugega vročo vodo s sladkorjem – ta kombinacija se prilepi na kožo in za sabo pusti brazgotine za celo življenje. Nedavno pa je moja sodelavka v celici našla zapornika, ki se je obesil, sama je morala vzeti nož in prerezati vrv. Takšne izkušnje so zelo stresne.” Včasih pa nekateri varnostniki prekršijo pravila. “Varnostnico so našli, ko je imela spolne odnose z zapornikom, izgubila je službo, zapornika pa so premestili v drug zapor.” Dejala je, da je vedela, da bo to zastrašujoče delo, a skupaj z drugimi varnostniki želi zapornikom omogočiti dostojanstveno bivanje in ustrezno resocializacijo.
A. G.