“Dražgoše so simbol upora, odpora, tragedije in zvestobe domovini,” je na tokratnem romanju v Dražgoše pred verniki kulta velike zmage, ki je bila v resnici sramotni poraz in beg, izpostavil nekdanji poslanec stranke LDS in vodja poslanske skupine Gibanja Svoboda Borut Sajovic, ki je nastopil v vlogi glavnega govorca. Kadar je po njegovih besedah obstoj naroda ogrožen, je odpor z vsemi sredstvi nujen. “Brez upora in odpora bi danes tu govorili nemško,” je povedal. Zgodovinar dr. Stane Granda je slednjo trditev zavrnil in jo označil za slaboumno.
“Ne, ne. To je slaboumno. Tukaj zadaj je predpostavka, kot da bi bili zaradi partizanskega gibanja Nemci premagani in končana II. svetovna vojna. Iz tega se je samo za norčevati,” je glede navedbe poslanca Boruta Sajovica, sicer nekdanjega župana Občine Tržič, komentiral zgodovinar dr. Stane Granda.
Provokacije partizanov vodile v tragedijo
V zvezi s tragedijo v Dražgošah je Sajovic dejal, da je šlo za pogumen odpor šibkih, ki naj bi vlil novo upanje v borbi za svobodo tako na Slovenskem kot tudi širše po Evropi. Provokacije partizanov, sramoten beg in pomorjeni civilisti v Dražgošah se iz leta v leto opevajo kot herojska zmaga partizanov nad nemškim okupatorjem. V resnici je to bila tragedija. Spomnimo. Pred vojno je v Dražgošah živelo približno 400 prebivalcev, od katerih je le pet pripadalo tajnemu komunističnemu krožku. Ti so leta 1941 povabili partizane, naj prezimijo v Dražgošah. Večina ostalega prebivalstva nad “nasilneži z orožji” ni bila navdušena in jih je prosila, naj zapustijo njihovo mirno vas, saj so se bali nemškega odziva na dejstvo, da pri njih prezimuje Cankarjev bataljon. Nemci so izvedeli za partizane, ki so prezimovali v Dražgošah, ti pa so se odločili, da bodo vas “branili” pred Nemci, ki so tja prišli izključno zaradi partizanov.
Že prvi dan obstreljevanja vasi je večina partizanov pobegnila na Jelovico in prepustila civilno prebivalstvo na milost in nemilost nemškim okupatorjem. Če bi se partizani pravočasno umaknili iz Dražgoš, ne da bi vmes še vztrajno slabšali razmer, vas ne bi utrpela takšnih izgub, kakršne so bile zaradi partizanskega igračkanja. Nemci so pobili 41 prebivalcev, 80 pa so jih prepeljali v Ljubljano. V bitki je padlo osem partizanov in 27 Nemcev. Partijska propaganda je medtem pridno povečevala število padlih nemških vojakov, dokler se ni številka dvignila na nekaj stotin. Po bitki so bile Dražgoše zravnane z zemljo, vse hiše, vključno z vaško cerkvijo, so bile zminirane in porušene do tal. Tudi po vojni pa se Dražgošanom ni godilo nič bolje. Vse, kar je komunistična Jugoslavija naredila, je bil prispevek v obliki šestih barak. Celotno vas so bili namreč Dražgošani primorani obnoviti sami.
Izjave levičarskih zagovornikov NOB niso resne
Po besedah zgodovinarja Grande je omenjeno razmišljanje, da bi brez partizanskega boja v Sloveniji govorili nemško, razširila Zveza borcev. “Milan Gorjanc govori iste bedarije in sicer, da bi danes govorili italijansko, če ne bi bilo partizanov v Sloveniji. Iz tega se je tako samo za norčevati v smislu, da v Avstriji še danes govorijo nemško, ker niso imeli partizanov.” Granda meni, da je pomenljivo, da so izbrali tako nizek rang govorca.
Morda pa bo po prepričanju Grande nekoč prišlo do spremembe duha Dražgoš in se bo začelo v prvo linijo postavljati poboj domačinov in začelo razpravljati o krivcih za poboj vaščanov, ne pa da se govori o veličastni zmagi, ki je sploh ni bilo. Tragedijo tamkajšnjega prebivalstva je namreč povzročila vojaška partizanska napaka, da so sprejeli frontalni boj, ki ga nobena gverilska enota nikoli ne sprejme.
Sara Kovač