Na Javni RTVS so navedli, kaj vse skrbi komisarko Sveta Evrope na Slovenskem. Tokrat je slovenske oblasti pozvala k ustavitvi slabšanja razmer v zvezi s svobodo medijev in izražanja v državi. Mi pa ji odgovarjamo: dokler imata prvorazredna demonstranta Jaša Jenull in Tea Jarc enako ali celo več besede na nacionalni televiziji kot sam premier Janez Janša, se ji ni treba bati. In dokler razni samooklicani žvižgači po izdaji “skrivnosti” ne bežijo v tujino, ampak dobijo vso besedo v studiu televizije, ki jo plačujemo vsi davkoplačevalci, se imajo mediji in svoboda govora na Slovenskem izvrstno. Kvečjemu je kršena pravica premierju, saj dobi možnost za intervju zgolj na 3. programu nacionalne televizije. Sramotno za javni servis. Prav tako je njena pokroviteljska skrb za rabo družbenih medijev s strani članov vlade povsem odveč. Uporablja se jih za informiranje slovenskih državljanov. Tako do njih prihajajo necenzurirane, nefiltrirane in neokrnjene novice, kar zgolj zvišuje transparentnost in neodvisnost na področju izražanja in komunikacije.
Poklicana moralizatorka, uradno komisarka Sveta Evrope za človekove pravice Dunja Mijatović, ki se v javnosti rada snobovsko fotografira z ilegalci, ob čemer dvomimo, da bi kakšnega po sili razmer (navkljub usmiljenemu srcu in svoji bajni plači, o kateri večina njenih sodržavljanov v rodni BiH lahko zgolj sanja), povabila pod svojo streho, blati hrvaško katoliško Cerkev, se zmrduje nad madžarsko ustavno zaščito družine in slovensko vlado sili v protipravno ravnanje v zvezi s Slovensko tiskovno agencijo, je s svojimi poduki znova pohitela upravičiti svoje bonitete, ki jih uživa na sanjski poziciji, na vrhu EU. Tokrat komisarko materinsko skrbi “poslabšanje razmer na področju svobode medijev, med drugim nadlegovanje, zastraševanje in kazenske tožbe proti novinarjem. Omenila je tudi seksistično nadlegovanje novinark ter ravnanje vlade glede javnih medijev”.
Da, slovenski novinarji v resnici doživljajo nadlegovanje, denimo naše medijske hiše. Fizično se jim preprečuje udeležbe na novinarskih konferencah Socialnih demokratov, jim iz rok jemlje kamere, kar je storil “poulični komedijant” Zlatan Čordić Zlatko, se jih pretepa z lesenimi kiji, denimo nekdanjega odgovornega urednika Mira Petka, skače po avtomobilih naše medijske hiše, kot so to denimo počeli pripadniki Antife. Občasno se zgodi tudi skrunitev fasade in povzročanje druge škode na zasebni lastnini. Dogajajo se tudi fizični napadi na novinarke, denimo grobost varnostnika nekdanjega premierja Marjana Šarca do naše nekdanje novinarke Marjance Scheicher. Dogaja se tudi diskriminacija med samimi novinarji. Novinarka nacionalne televizije Eugenija Carl je denimo verbalno napadla več svojih kolegov, med drugim Nejca Krevsa, ki ga je oklicala za “mlečnozobca”, ali pa denimo sodelavko Rosvito Pesek.
Glede javnih medijev (denimo STA) pa vlada deluje povsem korektno oziroma v skladu z vladavino prava. Je delodajalec, ki ima pravico zahtevati od svojega podrejenega (direktorja Bojana Veselinoviča) ustrezno dokumentacijo na ustrezen naslov. S svojim opozarjanjem na alarmantno stanje na javni radioteleviziji pa posamezni predstavniki vlade prav tako ravnajo povsem korektno. Gre za medij, ki je v državni lasti in bi moral biti nepristranski, že zaradi svojih davkoplačevalcev, ki ga financirajo, a je v resnici tranzicijsko trobilo. “Ugotavlja, da do poslabšanja razmer na področju svobode medijev v Sloveniji prihaja v kontekstu sistemskih pomanjkljivosti regulacije medijskega trga v državi. Te je treba po njenih besedah nasloviti, da bi omogočili svobodno, visokokakovostno in raznoliko novinarstvo.”
“Zato priporoča okrepitev preglednosti medijskega lastništva, naslovitev konflikta interesov med političnimi strankami in mediji ter vzpostavitev mehanizma, s katerim bi zagotovili učinkovitejšo regulacijo medijskega trga.” Medijskemu tajkunu Martinu Odlazku (in njegovemu mediju z netransparentnim lastništvom – Necenzurirano) to zagotovo ne bo všeč, saj ima pod seboj več množico medijev, ki segajo tako na področje televizijske dejavnosti kot tudi spleta, radia in celo tiska (Media24). Zagotovo pa bi se pri vladi strinjali, da bi bilo takšno stanje potrebno regulirati in omejiti monopole. “Sovražen javni diskurz, pa tudi blatenje in zastraševanje aktivistov civilne družbe in tistih, ki izražajo kritična stališča, po njenih besedah škodujejo svobodi izražanja.” Je s tem mislila na razna grozilna pisma s smrtjo premierjevi ženi Urški Bačovnik, ali pa na (spletne) pozive v slogu “Klali smo vas leta 1945 in še vas bomo!” Ali pa denimo na vzklike “Smrt Janši!” in “Ubi Janšu!”?
Vlada in premier ves čas opozarjata na tovrstne grožnje, težava pa je v tožilcih, ki nanje mnogokrat ne reagirajo. “Člani vlade se morajo vzdržati komentarjev, ki stigmatizirajo in zavajajo glede dela civilne družbe, in javno obsojati takšno početje drugih.” Je s tem verjetno mislila na opozarjanje na privilegije prvorazrednih, skritih za kriptopolitičnimi nevladnimi organizacijami, ki pogosto služijo kot seski za napajanje iz davkoplačevalskega korita in podaljšana roka dela slovenske politike? Resno, leta 2021? Pa smo že mislili, da je kritično mnenje (NVO-ji sami poudarjajo razvijanje kritičnega mišljenja) mogoče demokratično izraziti in ne živimo več v svinčenih časih. Sicer pa po svoje razumemo, da je Mijatovićeva rojena v Titovi Jugoslaviji, in da je vajena režimskega enoumja. “Izrazila je tudi obžalovanje, ker se zdi, da je slovenska vlada pandemijo covida-19 uporabila kot pretvezo za odvračanje od izražanja drugačnih mnenj in političnega nasprotovanja.”
V Španiji so med epidemijo na ulice poslali vojsko, v Grčiji pa odhod od doma dovolili le po predhodnem SMS-u!
“Več ukrepov, ki so omejevali pravico do protestiranja, se zdi nesorazmernih, zaradi tega obstaja tudi tveganje za spodkopavanje svobode izražanja.” Če komisarko motijo omejevalni ukrepi v času epidemije, ki so reševali (in še vedno rešujejo) življenja, potem bi imela mnogo več dela na evropskem zahodu. Mijatovićeva je bila ob začetku pandemije koronavirusa kritična do spoštovanja pravice svobode govora, pri čemer se je najbolj obregnila ob Madžarsko, Slovenijo, Rusijo, Armenijo, Azerbajdžan, Češko, Srbijo in BiH. Obenem pa je ni zmotilo ravnanje italijanskih, španskih ali denimo francoskih oblasti. V Grčiji si moral denimo poslati SMS pristojnim organom. Denimo v Španiji pa so ljudi “nepredušno” zaprli v stanovanja in na ulice poslali vojsko. Se je Dunja kaj razburjala zaradi tega? Gre za “vladavino pravih” in ne za “vladavino prava”.
Domen Mezeg