Ne samo v zdravstvu, ampak tudi v kmetijstvu se dogajajo podobne nepravilnosti. Že sama davčna blagajna je par tisočim kmetom onemogočila prodajati svoje proizvodne izdelke. “Se pravi, da če bi imeli normalno državo, bi moral minister, predsednik vlade ali pa varuh prehranske varnosti sprožiti kazenske postopke proti trgovcem, ki kupujejo hrano po Sloveniji, ki je nižja od proizvodne cene. To je, kot bi nekdo zaposlil delavca pod ceno, ki jo določa minimalna cena. To je kazenska ovadba,” je dejal samostojni kmet Ivan Bučar.
Ivan Bučar, inženir kmetijstva, tudi samostojni kmet, ki se izključno ukvarja s pridelavo zelenjave oziroma pridelavo hrane, je dejal, da je ena od nepravilnosti tudi davčna blagajna, ki je par tisočim onemogočila prodajati svoje proizvodne izdelke. “Te davčne blagajne so marsikoga odvrnile od prodaje, kajti vemo, da so kazni zelo visoke in so male kmete, ki so s to prodajo zaslužili 100 ali 200 evrov na mesec, s tem onemogočili, da bi lahko prodajali svoje pridelke.”
Na to so seveda opozarjali tudi v Državnem zboru in na Kmetijsko gozdarski zbornici. Vendar se te zadeve ne premaknejo. “Verjetno nas imajo kmete še vedno za kulake kot dolgih šestdeset let,” je na sejmu Narava-zdravje še dodal Bučar.
Obstoječa vlada laže in manipulira
Obstoječa vlada je podala podatek, da se zadosti s slovenskimi proizvodi kar 40-im odstotkom trga. Samostojni kmet Bućar pa pravi, da je to čista laž, saj že sam zakon pravi, da je v javnih naročilih dovoljeno 20 odstotkov lokalne in sezonske hrane. “To je čista manipulacija, ker sem tudi sam dobavitelj šolam in vrtcem v Grosuplju z okolico. In vem, kako se moram truditi. Res pa je, da je zakon prej predvideval, da morajo javni zavodi prednostno upoštevati živila z lokalnega okolja in sezonskih živil. To bi bil tisti zakon, ki bi omogočal kmetom in našim zadrugam preživetje. Prav tako pa bi našim staršem, otrokom, ki so v bolnišnicah in ki niso na trgu, zagotovil varno in kvalitetno hrano. Država trenutno pa tega ne dela.”
V Sloveniji ni moč rešiti tovrstne težave
Konkreten primer je pridelava zelenjave. To je deficitarna panoga, kajti kmetijska politika v to ni vlagala nič ali pa zelo malo. Prednostno sta bili obravnavani le panogi, kot sta mlekarstvo in živinoreja.
“Ampak panoga, ki bi omogočila 1000 novih delovnih mest, ta panoga je po deficitu. In še danes, ko smo to poslali zdajšnjemu predsedniku vlade – kako bi se lahko 1000 slovenskih ljudi zaposlilo, naletimo na gluha ušesa,” je povedal Ivan Bučar.
Slovenska vlada ne dela na poštenih smernicah
Bučar tudi meni, da če jih ne predlagajo njihovi, jih avtomatsko dajo v šesti predal. In to za njega ni rešitev. “Jaz sem si vedno predstavljal kot veteran vojne za Slovenijo, da bo ta država delala na poštenih smernicah, na vrednotah, kot sta poštenje in delo. Pa vidim, da ni tako. Tako da mislim, da sem se leta 1991 zastonj boril.”
Slovensko hrano pripeljati v javne zavode ali na trg ni enostavno
Dejal je, da je tudi sam vodil kar nekaj projektov, v Republiko Slovenijo pa je pripeljal preko 2 milijona evrov evropskega denarja. In s temi promocijskimi aktivnostmi so naredili ogromno. Ker pa v Sloveniji nastanejo stroški proizvodnje, hrano pripeljati v javne zavode ali pa tudi na splošno na trg ni enostavno. Vsaka cena nekega proizvoda ima stroške in ti stroški so pri nas ovrednoteni, kot jih je ovrednotil Kmetijski inštitut Slovenije. Se pravi, neka trgovina ne more kupovati od kmeta krompir po 0,13 evra, če vemo, da je Kmetijski inštitut izračunal, da je proizvodna cena 0,18 evra.
Kdo je največja konkurenca slovenskemu kmetu?
Ključen problem je, ker je še zmeraj ključno merilo pri hrani najnižja cena. “Ker nekaj moramo vedeti. Hrana je specifična zadeva. To ni nakup panoja ali pa stola ali mize. Hrana gre v najbolj intimne dele našega telesa. In potrošnik se mora zavedati, kaj ta hrana pomeni. Se pravi hrana, ki je pridelana v Sloveniji, ima specifične stroške. In mi, slovenski kmetje, ne moremo biti konkurenčni italijanskim proizvajalcem, kjer dobi kmet za vsakega prebežnika iz Lampeduse 28 evrov od skupne evropske politike za fizično pomoč,” je povedal Bučar. Če tega prebežnika vzame in ga ima na svoji kmetiji, lahko z njim počne, kar želi. Po vsej verjetnosti pa prebežnik pri italijanskem kmetu dela tudi brezplačno.
“Kot davkoplačevalec imam pravico vedeti, kaj moj otrok je v šoli.”
Na 47. sejmu Narava-zdravje je Ivan Bučar pojasnil, da niso ekološki pridelovalci, temveč integrirani pridelovalci. Od sejma pa pričakujejo predvsem to, da jih kupci v Ljubljani z okolico prepoznajo, kajti v Ljubljani imajo tudi svoje prodajno mesto, kjer njihovi člani prodajajo na enem mestu hrano, ki je lahko dostopna vsem, po drugi strani pa se tudi borijo, da bi te hrane čimveč prišlo v naše javne zavode. Bučar je še dodal: “Kajti mi kot davkoplačevalci imamo tudi pravico vedeti, kaj naši otroci jedo v šoli, kaj naše mame jejo v bolnišnicah in to je tudi naša ustavna pravica.”
I. K., S. P. S.