Žal me je bolezen oziroma potreba po zdravstvenem posegu vodila v grenko spoznanje, kaj v našem zdravstvu pomeni digitalizacija in na kateri točki razvoja je naše zdravstvo močno zaostalo.
V zdravstveno blagajno sem plačeval 42 let. Niti en dan v omenjenem času nisem imel bolniškega dopusta, kaj šele da bi bil “na bolniški” toliko časa, da bi obremenjeval zdravstveno blagajno. V navezavi na dejstvo, da sem opravljal razmeroma odgovorne službe, je smiselno izpostaviti, da sem v zdravstveno blagajno prispeval več od povprečja, kar pa danes ne pomeni prav ničesar. Živimo pač v nekem levičarskem socializmu!
Zob časa je načel tudi moje kolke. Glede na znane čakalne dobe sem se odločil za pregled in poseg v zasebni zdravstveni ustanovi. Po preventivnem in splošnem pregledu pri ortopedu sem po njegovem nasvetu najprej odšel na pregled z magnetno resonanco in rentgenski pregled kolen in kolkov. Ko je ortoped pregledal vse izvide, rentgenske slike in posnetke magnetne resonance, je ugotovil, da je nujna zamenjava desnega kolka.
Čakalna doba – eno leto! “Eno leto z bolečinami na vsakem koraku? Ne, to je preveč,” sem si mislil. Edina logična rešitev je bila operacija oziroma nadomestitev obrabljenega kolka z umetnim v zasebni zdravstveni ordinaciji, kjer praktično ni čakalnih vrst. Zelo hitro sem dobil datum operacije in navodila, kaj moram pred operacijo narediti, katere preventivne preglede moram opraviti. Osebna zdravnica mi je, hvala Bogu, zelo hitro priskočila na pomoč. Dobil sem datum za pregled krvi, pregled srca in pregled pljuč. Vse je potekalo, kot je moralo, torej tako, kot bi po pričakovanjih moralo potekati za osebo, ki plačuje oziroma je plačevala v zdravstveno blagajno.
Zataknilo pa se je pri prevzemu izvidov. Pregled krvi sem opravil v zdravstvenem domu na vzhodnem obrobju Ljubljane, ki pa ni na območju mojega stalnega prebivališča. Osebje je bilo prijazno, strokovno in profesionalno, ko sem prosil, da mi krvne izvide pošljejo na moj elektronski naslov, pa se je zataknilo.
“Ne, tega pa mi ne delamo, nimamo osebja, da bi to na ta način izvajali,” je bila kar nekako ostra medicinska sestra. “Vi lahko dobite izvid osebno pri nas naslednji dan med deveto in trinajsto uro,” mi je pojasnila. Če se prav spomnim, sem odgovoril: “Dobro.” Nato sem se zahvalil za pojasnilo in odšel.
Drugi dan je bila v omenjeni ustanovi čakalnica prazna. Pozvonil sem, vrata so se odprla in stopil sem pred okence uslužbenke zdravstvenega doma. Pojasnil sem, po kaj sem prišel, in ji izročil svojo zdravstveno izkaznico. Kljub temu me je vprašala po imenu in priimku, ga vtipkala in ime iskala po seznamu. Ko me je našla, je odprla izvid, ga natisnila in izročila meni na enem samem listu papirja.
Popolnoma enako bi morala storiti oseba, ki bi mi izvid krvne slike poslala po elektronski pošti. Prav tako bi vtipkala ime in priimek in še nekaj znakov elektronske pošte. S tem bi zdravstveni delavci prihranili čas, ki ga terja dodatno delo s strankami ob prevzemu izvida, in papir, hkrati pa tudi čas vseh nas – državljanov, ki ne bi porabili dveh ali celo več ur, da bi osebno prevzeli izvid. Celo več – ta izvid bi lahko poslala tudi na druge naslove, v mojem primeru k ortopedu, ki me bo operiral.
Podobno je bilo na naši stari ljubljanski polikliniki, kjer sem opravil rentgenski pregled pljuč. Tudi tam sem pregled opravil hitro, brez čakanja in z zelo prijaznim osebjem. Tudi tam so mi naročili, naj izvid prevzamem naslednji dan med deseto in dvanajsto uro. Naslednji dan sem se znova odpeljal v garažno hišo blizu klinike in z bolečo nogo odšepal po izvid. Tudi v tem primeru sem ob prevzemu izvida povedal osebne podatke, kar je strokovna sodelavka vtipkala, poiskala izvid in mi ga izročila v fizični obliki.
Tretji primer se je zgodil že po operaciji, ko sem urejal rehabilitacijo operiranega kolka v izbranem zdravilišču. Zdravnik, ki mi je operiral nogo, je na odpustno pismo zapisal, da je preveza rane potrebna na dva dni pri osebnem zdravniku, trinajsti dan po operaciji pa naj bi sledil odvzem šivov – prav tako pri osebnem zdravniku. Osebnega zdravnika nimam v zdravstveni enoti, v kateri imam stalno prebivališče. Ker je bilo moje gibanje zelo okrnjeno in nisem mogel voziti, je osebna zdravnica presodila, da mi pripada obisk patronažne sestre na domu. Za izvedbo tega dejanja mi je napisala delovni nalog v papirni obliki in ga na mojo željo prijazno pustila na recepciji zdravstvenega doma, sicer bi moral ponj k osebni zdravnici v času njene službe. Ker sem bil nepokreten, sem po izvid poslal zeta in ta ga je fizično prevzel in odnesel v zdravstveni dom na Vič, kjer je moje stalno prebivališče. To pomeni, da niti zdravstveni domovi na območju Ljubljane ne poslujejo po elektronski pošti.
To so trije šolski primeri, kako naj v današnjem času ne bi poslovali. Ne vem, kako bi bila slovenska industrija konkurenčna, če za ponudbe storitev, različna povpraševanja za delo, material, opremo in drugo ne bi uporabljala sodobnih orodij.
Pri vsej tej žalosti zbode v oči še dejstvo, da patronažna sestra, ki me je obiskovala na domu, nima službenega mobilnega telefona. To v praksi pomeni, da mora ona, ki je stalno na terenu in dela z ljudmi, ki so pogosto težko gibljivi, uporabljati svoj mobilni telefon. V vsakdanji praksi to pomeni, da uporablja svoj telefon s skrito številko. To je povsem razumljivo, saj gre za njeno varnost. S svojega telefona pokliče stranko, ki jo želi obiskati, in pri tem ne razkrije svoje telefonske številke, kar pa pomeni, da je ne moreš znova poklicati, četudi gre za nujen primer.
Toliko o stanju na digitalnem področju v našem zdravstvu. Ne vem, ali to ve pristojna ministrica za digitalno preobrazbo Republike Slovenije. Tudi tega ne vem, ali so ji to situacijo opisali, prikazali in tudi očitali na nedavni interpelaciji v slovenskem parlamentu. Treba je dodati, da za to zaostalost na digitalnem področju v našem zdravstvu niso krivi naši osebni zdravniki, medicinske sestre ali drugo zdravstveno osebje, ki je nenehno v stiku z občani. Krivdo nosijo vodilni v zdravstvenih organizacijah in v današnjem času, tudi skladno z organizacijo naše vlade, predvsem ministrica za digitalno preobrazbo in zdravstvena ministrica. Kolikor smo obveščeni, se ministrica za digitalno preobrazbo ukvarja s trgovino z računalniki, potuje po svetu in se ne ukvarja z digitalno preobrazbo v naših javnih ustanovah. Po vsej logiki pa naj bi bila to njena osnovna naloga.
Za odpravo vseh prej opisanih težav bi potrebovali zelo malo časa in zelo malo sredstev. Potrebna sta pozitiven pristop in dobra volja, prav tega pa primanjkuje naši levi oblasti. Člani te vlade in predvsem ministrica za digitalno preobrazbo nas žalijo in etiketirajo, da ne maramo priseljencev in žensk. To, kar je ministrica Emilija Stojmenova Duh izjavila na interpelaciji v parlamentu, je žalitev za ves slovenski narod. Koliko beguncev smo sprejeli v svoji zgodovini? Koliko teh beguncev je karierno uspelo v naši družbi? V prejšnjem sistemu in v samostojni Sloveniji smo se jim mi bolj prilagajali kakor oni nam, jih izobraževali, jih sprejeli v svoje okolje in sprejeli celo njihove črke.
Čudim se, da niti ena slovenska nevladna organizacija ali neko slovensko društvo od te nespoštljive gospe ni zahtevalo opravičila. Zdravstvo je le eno od področij, na katerem slovenski državljani naletimo na opisane težave. Tisti, ki vodimo podjetja, pa na take težave naletimo tudi na drugih področjih – pri poslovanju z državno upravo, pri poslovanju s SPIZ, z Zavodom RS za zaposlovanje itd. Tu je premalo prostora, da bi lahko naštel vse neproduktivne zahteve, ki jih od podjetnikov zahteva državna administracija.
prof. dr. Janez Tušek, dolgoletni univerzitetni profesor strojništva, direktor, podjetnik