Venezuela uvaja zakon, ki bo levičarski vladi omogočil popolno cenzuro. Država je levičarski laboratorij za preizkušanje novih oblik kulturnega boja in volilnih prevar, ki jih nato širi po vsem svetu. Mrežo, ki jo levičarji pletejo, je treba zatreti že v kali.
V pripravah na predsedniške volitve, ki bodo potekale 28. julija, je avtokratski levičarski režim Nicolasa Madura v Venezueli že sprejel dva ukrepa, s katerima želi vplivati na volitve. Za začetek je preprečil registracijo kandidature Maríe Corine Machado, ki je nesporna voditeljica opozicije, saj je na opozicijskih predvolitvah zmagala z 92 odstotki glasov. Poleg tega so sprožili še široko kampanjo za preganjanje njenih sodelavcev in vidnih zaveznikov.
Madurova policija je tako zaprla generalnega sekretarja stranke Marie Corine Machado (Vente Venezuela) in še pet drugih članov njene volilne ekipe. Poleg tega so proti njenim šestim najtesnejšim sodelavcem vložili naloge za aretacijo, zato so se ti zatekli na argentinsko veleposlaništvo v Caracasu in tam zaprosili za azil. Kazensko ovadbo so vložili tudi proti novinarju Orlandu Avendañu, ker pa je v tujini, se je politična policija spravila na njegove starše, jim preiskovala dom in jih šikanirala.
Ta dejanja levičarskega avtokrata Madura kršijo duha sporazuma iz Barbadosa in so v zameno za izvedbo svobodnih in preglednih volitev omilile sankcije proti Madurovemu režimu. Maduro se – kot vsi levičarji – seveda ne drži dogovora in ga skuša izigravati na vse mogoče načine.
Zakon za zatrtje opozicije
Preganjanje posameznikov Maduru očitno ne zadostuje, zato namerava njegov režim udariti po opoziciji na široki fronti. Pripravili so namreč zakon, ki bo popolnoma onemogočil vsakršno opozicijo, natančneje vsak še tako majhen disidentski glas, in režimu podelil popolno pravico za cenzuro družbenih omrežij. Pred dnevi je režim skozi parlament spravil prvo obravnavo novega “zakona proti fašizmu”. Zakon obsega štiri poglavja s tridesetimi členi in “na široko” opredeljuje “fašizem”, ki ga istoveti “z rasizmom, šovinizmom, razredno družbo, moralnim konservatizmom, neoliberalizmom in mizoginijo”. Kdor torej zagovarja kapitalistični model, suverenost pred nezakonitimi migracijami, krščanske družbene vrednote, nasprotuje splavu, se ne strinja z radikalnim feminizmom, je po tej opredelitvi fašist. Po tem zakonu je fašist vsak, ki je kadarkoli v kakršnikoli obliki podpiral “fašizem”. To pomeni, da lahko vsakogar, ki je nekoč na družbenih omrežjih delil ali všečkal določen “tvit” in bi ga oblast v sedanjih razmerah lahko razglasila za “fašističnega”, preganjajo kot fašista. Ker današnja levica praktično vsako besedo, dejanje, “nedejanje” ali celo kretnjo zelo kreativno označi za tako ali drugače -fobno ali -istično, pomeni, da bodo lahko “zakonito” preganjali vsakega, če se jim bo zahotelo.
V navezavi na to bodo ustanovili tudi posebno “komisijo za boj proti fašizmu”. Na njen predlog (beri ukaz) bodo civilna sodišča izdajala trajne prepovedi delovanja političnih strank ali medijev, posameznikom bodo prepovedala vsakršno politično delovanje. Hkrati bo komisija lahko sprožila tudi kazenski pregon. Celoten sistem bo torej zahteval popolno podrejenost Maduru in vladajoči partiji, kar spominja na koncept Antonia Gramscija in Willyja Münzenberga iz tridesetih let prejšnjega stoletja, po katerem je bil vsak, ki se ni brezpogojno strinjal in podrejal Stalinu ter ideji komunizma, avtomatsko fašist.
Levičarsko mrežo je treba zatreti že v kali
Venezuela je torej laboratorij južnoameriške levičarske platforme, imenovane Forum São Paulo, in njegove agende širjenja idej t. i. frankfurtske šole oziroma kulturnega marksizma. Prvenstveno je v svojem delovanju sicer usmerjena na Južno Ameriko, vendar ima tudi stike s somišljeniki na drugih celinah in skupaj z njimi širi kulturni marksizem – novodobno ideološko kugo – po vsem svetu. Forum São Paulo je bogato financiral skrajno špansko levičarsko stranko Podemos. Ob tem ne smemo pozabiti, da so z venezuelskim režimom, ki je ključni vir financiranja foruma, tesne stike navezovali tudi vidni predstavniki slovenske Levice. Ta je močno povezana s številnimi nevladnimi organizacijami, ki po Sloveniji razširjajo strupene ideje kulturnega marksizma. Forum São Paulo je tudi v ozadju ustanovitve gibanja, ki so ga poimenovali Gibanje demokracija v Evropi 2025. Uradno ga je ustanovil grški skrajni levičar Yanis Varufakis, iz njega pa so izšle že tri politične stranke in cela vrsta političnih skupin po vsej Evropi, ki jih usmerja in financira prav ta forum.
Izkušnje so pokazale, da levičarji celo v Južni Ameriki, četudi so uspešni pri prevzemu oblasti, na njej ne uspejo dolgo zadržati (izjemi sta npr. Kuba in Nikaragva). Volilne prevare in lažniva propaganda sta eno področje, dejansko vodenje države, vsaj uspešno, pa je nekaj povsem drugega. Razlika med obljubami in resničnostjo je seveda tako velika, da levičarske oblastnike sčasoma odnese. Levičarji očitno zdaj v Venezueli testirajo načine, kako bi onemogočili vsakršno opozicijo, vsakršen glas disidentstva, v resnici implementacijo cenzure, kakršna je nekoč obstajala v Sovjetski zvezi, le da je prirejena za moderni čas. Nobenega dvoma ni, da bo svetovna levica uspešno različico takšne cenzure zgrabila z vsemi štirimi. Kot vsakodnevno dobro vidimo, se levica po vsem zahodnem svetu, od ZDA do Evropske unije, na vse pretege trudi, da bi uvedla zakonodajo, s katero bi pod krinko sovražnega govora prepovedala vsakršen glas, ki nasprotuje agendi kulturnega marksizma oziroma prebujenski ideologiji.
Prav zaradi tega je enako pomembno, kot je zatrtje širjenja levičarske mreže po svetu, tudi zrušenje njenega glavnega laboratorija volilnih prevar in totalitarnih tehnik v Venezueli.
Bogdan Sajovic