“Pozicija in opozicija morajo biti pripravljeni sodelovati, se pogovarjati o stvareh, ki se tičejo vseh nas,” je v nedavni oddaji Intervju na RTV Slovenija z voditeljem Jožetom Možino poudaril diplomat, profesor in bivši ustavni sodnik dr. Ernest Petrič. Slednjega so po zadnjih volitvah vznemirile izjave: vse bomo spremenili, vse bomo nagnali, s temi sploh ne bomo sodelovali in tako naprej. “Takrat, se mi zdi, da se je začela tista rakova pot, po kateri naša ljuba država žal še vedno hodi,” je izpostavil.
V pogovoru, ki se je dotaknil preteklega dela dr. Ernesta Petriča, razmer v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, ni šlo brez aktualnega vprašanja v zvezi s samovoljno namero vlade o postavitvi centrov za nezakonite migrante. Ker je bila v zvezi s tem napovedana pobuda za referendum, da se ne bi tega kar vsiljevalo lokalni skupnosti, ampak bi ljudje o tem sami soodločali, je bil Petrič povprašan, kako sam gleda na politiko do nezakonitih migracij v Sloveniji. Ta je povedal, da se mu zdi, da je zelo prav, da se v demokratični družbi upošteva volja ljudi.
Prav je, da se v demokratičnih družbah upošteva volja ljudi
Petrič ne vidi nič slabega v teh referendumih. “Naj se ljudi vpraša, saj ti referendumi niso zakonodajni, ampak so posvetovalni. Vprašamo ljudi, ljudje naj povedo, vlada pa potem tudi upoštevaje rezultat teh referendumov, sprejme potrebne odločitve in nosi za te svoje odločitve tudi odgovornost,” je povedal.
Svet je po njegovih besedah pred velikimi izzivi, a meni, da je nujno, da se skrbi za ohranjevanje lastnih vrednot. Meni, da je treba voditi neko racionalno politiko. Pomembna vprašanja bi morala država reševati v dialogu med pozicijo in opozicijo. “To niso stvari, okrog katerih se prepiramo, okrog katerih poslušamo izjave vnaprej, s temi pa mi sploh ne bomo sodelovali. To je tako nezrelo, tako neodgovorno, tako škodljivo, da morem reči in tudi želim to reči mojim Slovenkam in Slovencem, temu se morate upreti,” je poudaril in dodal, da morata biti pozicija in opozicija pripravljeni na sodelovanje in pogovor o stvareh, ki se tičejo nas vseh skupaj. Petrič je povedal, da so ga po zadnjih volitvah vznemirile izjave, kot je vse bomo spremenili, vse bomo nagnali, s temi sploh ne bomo sodelovali in tako naprej. “Takrat, se mi zdi, da se je začela tista rakova pot, po kateri naša ljuba država žal še vedno hodi.”
Mediji imajo veliko zaslugo za to, da smo tam, kjer smo
Na vprašanje, kdo ima največ zaslug, da se je to zgodilo, je odgovoril, da meni, da imajo mediji pri tem veliko odgovornost. “To še zdaj opažam. Tudi ta vaš medij, na katerem zdaj sediva.” Petrič je povedal, da je nedavno gledal eno od oddaj, kjer je pričakoval, da bo tam nekdo, ki bo govoril negativno o teh referendumih, drugi pozitivno, se pravi dva strokovnjaka, a je bila namesto tega zbrana enozvočna druščina. “In če si dobro poslušal, njihova glavna skrb je bil Janša,” je ob tem komentiral in dodal, da je to res žalostno. Želi si, da bi bili novinarji neodvisni, da vidijo obe strani. “Mediji imajo veliko vlogo, zaslugo za to, da smo tam, kjer smo. Pa ne samo mediji. Tudi razni drugi podsistemi,” in dodal, da je žalostno stanje v našem pravosodju, žalosten položaj v zdravstvu in tako naprej.
Stvari po njegovih besedah ne gredo dobro. “Rad bi videl, da bi prišlo iz te situacije, nekoliko morbidne, v kateri smo, do volitev. Če ne prej, čez dve leti.” Po teh volitvah pa si želi, da bi prišlo do pripravljenosti, da v naši državi enkrat poskusimo z veliko koalicijo. “Tudi zato, da se bodo navadili gospodje, ki nosijo politične odgovornost, pogovarjati, sodelovati, reševati probleme skupaj.” Želi si tudi nekega programa “petih, šestih, sedmih stvari, ki se bo skušal dejansko uresničiti”. Ne želi pa si prepirov in nobenega premika s položaja, v katerem smo.
Rezultat zadnjih volitev Petriča ni posebej vznemiril. Priznal je, da si je celo mislil, da prihaja nek nov val, da tehnična izobrazba premierja predstavlja nekaj novega. A je zaskrbljen postal hitro, ko so pričeli napovedovati, da bodo vse spremenili, s kom ne bodo sodelovali, koga bodo nagnali. Potem ko se ni zgodilo nič, so po njegovih besedah prišle razne ideje, programi, časovnice in spet se ni kaj dosti zgodilo. “Kar me sedaj preseneča in tudi po svoje skrbi, je, da se zdaj veliko razmišlja o tem, da je treba vložiti napore v to, kako bo vlada komunicirala, uredila svoje komuniciranje z javnostjo.” Edino modro je po njegovem storiti “ukrepati, postaviti določene stvari na mizo, rezultate in se bo to samo po sebi komuniciralo“. Meni, da sprememba v načinu komuniciranja in takšni ali drugačni eksperti za komuniciranje ne bodo veliko pomagali. “Država bo še naprej obremenjena z vsem tistim, s čimer žal je. Pravi pristop je resno se lotiti problema zdravstva, skušati nekaj narediti. Potem se bo to že samo po sebi komuniciralo.” Meni, da enako velja za socialno oskrbo in vse velike probleme, ki so pred nami.
Ni dialoga, ni zavedanja, da smo na skupnem čolnu
V zvezi s stanjem, ki vlada pri nas, je Petrič povedal, da opaža, da ni dialoga, neke pripravljenosti in tistega zavedanja, “da smo na skupnem čolnu, da skupaj nosimo odgovornost, da moramo voditi dialog, da moramo sodelovati in tako naprej“. “To so nekatere stvari, ki po mojem mnenju v naši družbi manjkajo in manjkajo na nek način že tja od leta, ko smo se osamosvojili.” To nas vleče nazaj, namesto da bi nam pomagalo, da bi to našo državo normalizirali, kar bi pomenilo ravno to, da bi vsi nosili in se zavedali skupne odgovornosti, tudi v državnem zboru in drugih institucijah in da cilja ne bi predstavljalo, da se probleme uporabi za napad na drugo stran, ampak bi se vlagalo napore v reševanje problemov v družbi.
V zvezi z afero, kot je bila Litijska, ko marsikdo reče, da je prišlo do kraje na odprti sceni in do situacije, da je ministrica, ki je to podpisala, ne da bi šla pogledat, preiskovala sama sebe, je Petrič povedal, da sam kot pravnik tudi težko razume dogajanje na ministrstvu, ki bi moralo predstavljati steber vladavine prava. “To je bil trenutek, ko bi bilo treba ustanoviti neko neodvisno preiskovalno komisijo, telo in tako naprej in stvari preiskati,” je prepričan. Meni, da bo treba razmišljati nekako “out of the box” po prihodnjih volitvah, kadar že bodo, in se zavedati, da je položaj v naši lepi domovini resen in da ne gre za šale.
Z resnico se je treba sprijazniti
Na vprašanje, kako to, da se to preteklost noče in noče preseči, je uvodoma spomnil, da je imela njegova generacija po koncu II. svetovne vojne dober občutek, da se je pregnalo tujega okupatorja. “Enako lep je bil občutek, ko smo ugotovili, da smo nagnali tudi Stalina. Veliko se je pralo možgane, gradimo nov, lepši, boljši svet in tako naprej. Počasi smo seveda na temelju prakse ugotovili, da so besede ene, realnost pa nekoliko drugačna.” V ta kontekst po njegovo sodi tudi naša velika razprava o spravi. Kot pravi, je imel v zvezi doseganjem te občutek, da bo treba o določenih stvareh povedati resnico, kaj se je resnično dogajalo. “Se s to resnico sprijazniti. To je del naše zgodovine, del naše preteklosti, kakor žalostno je že mogoče bilo, ampak to dejstvo je treba na neki način sprejeti.”
“To nekako ne zmoremo in se vedno znova in znova postavljajo ta vprašanja, da imamo nepokopanih še in še ljudi, kar je skrajno nehumano, skregano z empatijo in tako naprej.” V zvezi s spominsko slovesnostjo, ko se je spomnilo na žrtve komunizma, je povedal, da je šlo v tem primeru za nekaj tako nedolžnega. Vse skupaj ga je žalostilo, ker je šlo za ljudi, ki so kot otroci izgubili svoje starše. A iz obujanja spomina je po njegovo malodane nastala kontrarevolucija. “To je bilo zame grozljivo. In še bolj je bilo zame grozljivo to, da celotna slovenska javnost, tudi na levici, ni nekako rekla, ljudje božji, stop. To pa res si ti ljudje lahko dovolijo, da obudijo spomin,” je izpostavil in opomnil, da se je svečke celo neslo na grobnico narodnih herojev.
Na samem koncu je Petrič spregovoril tudi o mislih, ki so ga obdajale skozi nedavno težko preizkušnjo, ko se je soočil z okvaro srčne zaklopke. Kot pravi, je tedaj prišel do zaključka, da je lahko zadovoljen nad potekom svojega življenja, nad časom, v katerem je živel (ko je v naš prostor prišla demokracija) in da se je ohranil pred kakšnimi umazanijami. “Ponosen sem, da me niso našli na nobenem spisku sodelavcev kakšne čudne institucije,” je povedal in dodal, da ga ni moč najti, ker tam ni bil. Na vabila in pritiske je namreč znal reči ne. Prav tako pa je med drugim še dodal, da si želi, da bi bilo v prihodnje večji poudarek na solidarnosti. Da bi torej vladala solidarnost na svetovni ravni, na ravni znotraj države, med ljudmi in veliko večja nota tolerantnosti ter medsebojnega spoštovanja.
Ž. N.