Najprej vprašanje: Dragič ali Dragić in Dončič ali Dončić? S tem so se ukvarjali “tamo dole”, v Srbiji. Zapisi v medijih ne dajo pravega odgovora. Eni tako, drugi tako. Toda, ali je to sploh pomembno? Odgovor je jasen – ne!
To sploh ni pomembno. Oba sta rojena v Sloveniji, verjetno tudi njuna očeta. Če pa je kakšen njun ded “od dole” je pa to še manj pomembno. Oba sta jasno povedala, da sta ponosna, da sta Slovenca in to spoštujmo. Iz Lune je vidno, da tako tudi čutita. Morda veliko bolj, kot kakšen “čistokrvni” Slovenec, ki paradira po Ljubljani z zastavo nekdanje države in totalitarnimi simboli. In to spoštujmo tudi mi, “čistokrvni” Slovenci. Mi lahko kdo najde “čistokrvnega” Slovenca, ki je zadnje dni hodil naokoli pred kamerami ovit v slovensko zastavo toliko kot Dončič in je toliko poljubljal slovensko zastavo kot prav on? Verjetno je odgovor jasen. Ga ni. In to spoštujmo tudi mi, “čistokrvni” Slovenci. Je pa dogajanje okoli, z zlatom nagrajene poti naših košarkarjev, imelo še najmanj dve pomembni sporočili. Versko in politično.
Ko besedo Bog prevedejo v višjo silo
Prvo sporočilo je bilo verske narave. V Carigradu javno pred kamerami nositi križ na verižici okoli vratu, je zagotovo prava mala misija nemogoče. In Dragič je to naredil. In to pred kamerami. Pokrižati se pred kamerami sredi pomembne tekme, ko zadeneš koš!? Kdo si to upa? Dragič si. Čestitke kljub verjetni žalosti in cmoku v grlu ateistov in nasprotnikov krščanstva. Da ne govorimo o zahvalah Bogu. Veliko smo jih slišali iz ust mnogih zlatih fantov, celo iz ust temnopoltega Anthonyja Randolpha na sprejemu v Ljubljani, čeprav njegove besede niso bile prevedene. Že vedo, zakaj.
SMC izžvižgana
Drugo sporočilo pa je bilo sporočilo politikom. Športniki in navijači so zagotovo z desne in leve politične strani in prav je tako. Tudi zato politiki, ki pač sodijo na eno ali drugo stran, pač ne sodijo na takšne prireditve. Prav neverjetno je bilo “slinjenje” Mira Cerarja v Carigradu ob podeljevalcih medalj. Tja se je odpeljal na stroške davkoplačevalcev in ne na svoje stroške tako kot 6000 ali več drugih naših navijačev. Nisem še videl takšnega prizora, da bi v tuji državi predsednik neke vlade tuje države, pa četudi vlade države zmagovalke, skušal podeljevati medalje. To pač sodi v domeno panožnih predstavnikov ali kvečjemu domačih politikov. Še najboljši odgovor politikom je dal trener srbske reprezentance, ki je sprejel medaljo, se obrnil na peti in pokazal hrbet srbski predsednici vlade in našemu Cerarju ter brez rokovanja z njima odkorakal. Jasno, glasno in pravo sporočilo politikom ob takšnih dogodkih za v prihodnje. Nekaj podobnega sta doživela ljubljanski župan Janković in šolska ministrica Makovec Brenčičeva na sprejemu v Ljubljani – žvižge. In prav je tako.