Dražgoše 2018 – Kriki iz jam, ki odmevajo

Datum:

Prijatelji, barbari so pred vrati. Odpeljali vas bodo pred rov, ustrelili v tilnik in preden se metek zarine v vaše meso, boste le pobožno upali, da bo za vas usoden. Če ne bo, bodo po vas padala druga trupla, tako dolgo, dokler se pod njihovo težo ne zadušite. Posilili vam bodo ženo in hčer ter ju nato likvidirali po istem postopku kot vas. Prevzeli bodo vaše podjetje in ga spremenili v kovačijo delovnega ljudstva številka 3. Okupirali bodo vašo hišo in v njo naselili zasluženega revolucionarja. Mislite, da pretiravam? Mislite, da sem paranoičen?

Komunisti na Slovenskem se pred 80 leti niso vzeli iz etra. Res jih je na koncu ustoličil oportunizem vojne vihre, a zadaj so bile usklajene akcije. Novačenje. Podtikanja. Antiimperialistično hujskanje. V poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih so komunisti v emigraciji  izdajali in v domovino ob ruski pomoči pošiljali časnike, kot so bili List jugoslovanskih komunistov v emigraciji, Borba delavcev, Proleter, Glas izseljencev in podobne leninistične publikacije, kjer so Kidrič, Kuhar, Kardelj, Regent in drugi kot preganjani disidenti sonarodnjake doma v Sloveniji strupili s prvimi boljševiškimi idejami. Takrat so preganjali predvsem države zahodnih imperijev, kapitalizem in lastnike proizvodnih sredstev. Nacizem in fašizem še nista bila na njihovem jedilniku, še več, od 1939 do 1941 so ga na tiho podpirali, slovenske komuniste pa so v Moskvi v tem času že pripravljali, da bodo v skladu s paktom Molotov-Ribbentrop slovenski pretežno ruralni populaciji razložili, zakaj sta socializem in nacional-socializem povsem kompatibilni antikapitalistični ideologiji. Takrat se je začelo s propagando, ki je svarila pred kapitalom. Rovi so prišli kasneje. Tudi antifašizem je bil sekundarni oportunizem.

Danes smo tukaj. Leta 2018, država Evropske unije, nekdanji center avstrijskega sveta. A vsi vidimo, da se dogaja nekaj čudnega. Klima se spreminja in z grozo opažam iste težnje kot v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki so pripeljale do velike morije in dveh izgubljenih generacij. Kako drugače naj si predstavljam vedno bolj hujskaško retoriko neosocialistov? Kako naj si razlagam Vebrove okrogle mize o renacionalizaciji? Kaj si naj mislim, ko se pod objavo Luka Mesca, kjer govori o tem, kako slovenski narod na plebiscitu ni odločal o sprejemu prostega trga, ampak le o neodvisnosti, vrstijo krvoločni komentarji o tem, kako bodo tovarnarjem vse zaplenili in jih likvidirali?

V prvih vrstah so bili pajdaški turbo kapitalisti, ki so ploskali boju proti prefinjenim, podtalnim, zloveščim kapitalistom
In seveda Dražgoše … Oh te Dražgoše. Simbol partizanskega smisla za kolateralno škodo. Novodobno – v Jugoslaviji nepoznano – čaščenje dogodka, kjer so partizani uporabili vaščane Dražgoš za kanon-futer, se res že dolgo – podobno kot Ruska kapelica – uporablja za promocijo med volivci, ki še danes ne morejo preboleti privilegijev, ki so jih kot etablirani partijci bili deležni v bivši državi. A to leto je drugačno. Drug duh je v zraku. Ja, že leta 2011, ko se je v prah drobila Jankovićeva nikoli rojena koalicija, je Janez Stanovnik grmel proti ameriškemu ambasadorju, češ da se igra svetovnega hegemona, ker je v javnosti dajal izjave, da bi morebiti bilo potrebno poskusiti z koalicijo brez Pozitivne Slovenije. A takrat se je Milan Kučan in tam zbrana elita še nerodno umaknila v ozadje in distancirala od gromovnika na odru. Ameriški veleposlanik mi je zasebno celo zaupal, da so ga klicali ljudje iz levega establišmenta v opravičilo, ker imajo bojda z Metuzalemom hude težave na stara leta (podobno kot danes s Turnškom). No, tega sramovanja klovnovskih ekscesov je danes konec. In to se je videlo. Ne le v prisotnih anarholevih zombijih, ki so se kot od boga preklete prikazni oklepali jugoslovanskih in sovjetskih zastav. Ko je aktivistka (bojda je tudi igralka?!) Lara Janković zagrmela o resničnem razlogu, zakaj so se socialistične ovce v družbi prikoritne elite tam zbrale, je završalo. Tudi tam v prvih vrstah. Dostojanstveniki, nekdanji in sedanji. Evroposlanci. Pomembni operativci. Vsi so kimali in ploskali, ko je povedala, da so “junaki Dražgoš zgled v bitki proti neoliberalnemu kapitalizmu”, in ko je dodala, da “danes naš sovražnik ne nosi orožja, ampak je bolj prefinjen, podtalen, zlovešč, nosi kravato in hinavsko sprenevedavi nasmešek, izvaja pritisk na nas in nas ustrahuje, da postanemo apatični in novodobni sužnji.” Ljudje v prvih častnih vrstah, tisti prefinjeni, podtalni, zlovešči, noseči kravato in s hinavskim sprenevedavim nasmeškom se niso zdrznili. Vedeli so, da ne govori o njih, čeprav so oni tisti pajdaški turbokapitalisti, ki nas delajo novodobne sužnje in silijo v prekarstvo. Oni so izjeme. Oni so naši. Govorila je o tistih drugih, partijsko nepovezanih. Pozvala je na ulice. In turbo-kapitalisti so zopet navdušeno ploskali. Na ulicah se ne protestira proti njim, ampak proti kapitalu. Oni pa so varuhi kapitala. Če ga ohranijo v svojih denarnicah – in s tem v Sloveniji – je denar še vedno “naš”. Slovenski.

Zoran Janković je eden tistih pajdaških turbokapitalistov, ki udrihajo proti kapitalu. Poleg njega je njegov mentor in kreator pajdaškega kapitalizma Milan Kučan. (Foto: STA)

Ključni moment se je zgodil, ko so (prvič po 2012) odkrito pozvali na ulice, čeprav vladajo načeloma njihovi. Tokrat ne rabijo več protestirati proti Janši, zdaj gredo naprej. Zahtevajo, da se tovarne zopet dodelijo delavcem. Radi bi “vzeli” tistim, ki izkoriščajo delavce. Radi bi nacionalizirali “pokradeno” družbeno premoženje. Radi bi na novo napisali ustavni red, pri tem pa najprej črtali 33. člen. Komu pa bodo vzeli, če so dražgoški turbokapitalisti izvzeti?

Levi establišment vam grozi in čas je, da se zdrznete!
Vzeli bodo tebi, podjetnik, ki si si 20 let trgal od ust, da ustvariš podjetje, ki danes lahko za silo preživi na trgu in zaposluješ 30 ljudi – čeprav ti socialistična delovnopravna zakonodaja in pretirani davki onemogočajo, da bi jim izplačal kaj več kot minimalno plačo. Vzeli bodo tebi voznik tovornjaka, ki si vozil po 65 ur na teden, zdaj pa po vatlih socialistične države, v kateri živiš, s svojim zaslužkom predstavljaš nevarno elito, ki ji je treba vzeti vse. Vzeli bodo tebi investitor, ki si hotel dolgoletno odrekanje in pametno investiranje nadgraditi z vložkom v kakšno nepremičnino, ki bi jo potem lahko oddajal preko AirBNB. Vsi vi ste podtalni, zlovešči, hinavski, s sprenevedajočim nasmeškom, morda kdaj nosite tudi kravato. Ker zaslužite več kot povprečen državljan povprečne republike v povprečnem oddelku povprečnega podjetja, vas je treba kaznovati.

In o tem ne govorijo zblazneli rdeči džihadisti in vaški posebneži brez službe, oblečeni v FruitOfTheLoom majico s podobo Che Guevare. Takšno retoriko se leta 2018 lahko brez moralnih zadržkov gredo Socialni demokrati. Ne le parlamentarna, ampak koalicijska stranka. Stranka, kateri nekateri analitiki naslednje leto napovedujejo zmago na volitvah, če Marjan Šarec ne bo pokazal dovolj živo-rdečega odtenka rdeče. Tudi politična mrhovinarja Erjavec in Bratuškova sta se priklopila na dražgoški rdeči vlak, kar je že dejansko znak, da je ultralevičarstvo postalo normalnost dnevne politike. Levi establišment vam grozi in čas je, da se zdrznete.

Kaj nam je narediti?
Najprej si moramo na desnici naliti čistega vina. Tudi če se jutri SDS samo-razpusti, bo prej zmrznil pekel, preden bo mlačna, sprenevedajoča Nova Slovenija dobila 20 odstotkov. Nihče na desnici jih ne sabotira in nihče jim ne onemogoča, da bi razprli svoja krila in poleteli na sijoči karizmi … koga že? Nikogar. In to je – med drugim – njihova težava, ne pa Janez Janša. Namesto, da bi se tako zagreto ukvarjali s kadrovanjem drugih strank, se morajo zazreti v svojo sredino in se vprašati, če ni ravno tam izvor vseh njihovih težav. Mlačna nekarizmatična predsednica, ki se kljub desnemu programu rada dobrika levici, da za nagrado dobi kakšen intervju v Mladini in Delu. Mladenič, ki v Meščevem butl-socializmu vidi ideal, zraven pa davkoplačevalce nagradi z doživljenjskim plačevanjem dodatka na Kučanovo pokojnino. Skupina analfabetov iz njihovih vrst, ki se spušča v frontalni napad s prostim trgom, s podporo društvu Frank in zaprtjem trgovin ob nedeljah. Takšna stranka ne vzbuja zaupanja, da bi jo libertarni desni pol volivcev kadarkoli vzel za svojo. Morda bi jih zmerni LDS levičarji, a jim za kaj takega manjka karizmatična oseba, kot je bil pokojni doktor Andrej Bajuk.

Zdaj ko smo si nalili čistega vina, lahko gremo naprej. Torej, če se NSi posveti samemu sebi in se hkrati zave, da je njihov realen domet 5 odstotkov, je naslednje vprašanje, kdo bo tvoril koalicijo. NSi kategorično zavrača sodelovanje s SDS. Takšna stranka se de facto preda in nakaže zgoraj omenjenim dražgoškim komandosom, da jih oni že ne bodo ovirali pri sestavi nacional-interesnih koalicij. Iz vidika zaščite našega načina življenja je torej nekoristna. Hkrati je treba priznati, da bo SDS kljub vodstvu na političnih barometrih in nedvomnemu ugledu težko dobil dovolj, da bi sama ustvarila koalicijo. Ampak kaj nam sploh preostane?

Hočeš nočeš, na desnici je samo ena stranka, dovolj velika za spremembo
Morda to, da se ustanovi desna stranka pametnih obrazov kot protiutež lesarskih tehnikov, propadlih novinarjev, osramočenih pravnikov in dramskih igralcev, ki jih ponuja levica? Morda, a to ne bo dovolj brez zares močne podpore SDS-u. Nekateri imate proti SDS zamere, a sami sebi lažete, če ne priznate, da so njihovi poslanici edini – vsaj od tistih, ki imajo realne možnosti ustvarjati vladno politiko -, ki se sploh upajo pogovarjati o prodaji državnih bank. Na drugi strani so nasprotniki že povsem zaplavali v dimenzijo, kjer po zelenih tratah, proti škrlatno-rdečemu nebu poskakujejo Hugo Chavez, Fidel Castro, Josef Stalin in Karl Marx. Ja, res je, ni jim uspelo prodati bank v obdobju 2004-2008, a kako bi jih le v državi, kjer rdeče uprave sprožajo mini-udare in ne poslušajo želj lastnika. Res jim ni uspelo narediti vseh reform, a kako bi jim lahko s socialističnim izsiljevalskim Desusom v koaliciji in podtaknjenimi trojanskimi konji tipa Jože P. Varufakis … pardon Damjan.

Hočeš nočeš je v tem trenutku tako, da obstaja le ena stranka na desnici, ki je dovolj velika, da naredi spremembo. Ena stranka, ki si upa odkrito pogovarjati o prodaji državnega premoženja. Ena stranka, ki ne bruha sodobnega marksizma destiliranega za nižje izobražene, ki kličejo na 090 za vinjete s 50-odstotnim popustom. Ena stranka, s programom, ki si upa v državi, ki spolzi v neosocializem, biti tudi ekonomsko desna.

Rdeči nasilneži napovedujejo ponavljanje zgodovine
Zato je ravno zdaj tako pomembno, da se desni blok najde skupaj v idealih prostega trga in vitke države. Živimo v času, ko tisti, ki nam vladajo, grozijo z odvzemom premoženja in drakonsko socialno uravnilovko. Odkrito in brez sramu. Ljudstvo na drugi strani političnega pola – tisto neizobraženo, ki so ga opustošili prav oni – jim ploska. Vzeli bodo vam. Drnovškov gradualizem ni več dovolj. Visoki davki, s katerimi se pita poprašičen državni aparat, niso več dovolj. Visokoleteči, na sistemsko korupcijo obsojeni gradbeni projekti, niso več dovolj. Večgeneracijski nepotizem v javni upravi ni več dovolj. Sindikalna izžemanja industrije niso več dovolj. Čas je za naslednji stadij. In verjemite, da bo prišel. Prejšnjo krizo smo pričakali skoraj nezadolženi in iz nje prišli na robu bankrota. To krizo bomo po zaslugi matineje Mlačni Mladi Cerar iz Kučanovega ljudskega gledališča ljubljanskega (predstava je za izven) pričakali zadolženi bolj kot katerakoli država v okolici. Prihodki iz nenehnega višanje davkov nas bodo naredili bolj revne, a slej ko prej ne bodo pokrili odhodkov, razen če nas bo takratna vlada stisnila skoraj na tak način, kot je Maduro Venezuelce. Takrat pa bo zares prišla trojka in prisilno likvidirala močvirje, ki smo ga ustvarili. To pa stricem niti pod razno ne bo všeč. Naščuvali bodo svoj bataljon nacionalno čutečih socialistov. Proti mednarodnim finančnim institucijam. Proti bankam. Proti bonitetnim agencijam. Proti kapitalizmu. Proti ZDA. Proti EU. In proti vam. Nikar ne mislite, da se ne more zgoditi vam. Tudi zakonca Hribar si še tik pred smrtjo nista niti predstavljala, da pridejo po njiju.

Foto: STA

Vsi tisti, ki imate podjetja. Vsi tisti, ki zaslužite več od povprečja. Vsi tisti, ki vam je uspel tehnološki preboj, pa imate domovino preveč radi, da bi pobegnili na Ciper. Zapomnite si letošnje Dražgoše. Naj vam bodo opomnik, tako kot bi Slovencem v dvajsetih in tridesetih letih morala biti opomnik glasila, ki so jih izdajali moskovsko sponzorirani komunisti. Sprememba je v zraku. Občutite jo in se zdrznite. Dražgoše 2018 so zopet oživile obupane krike trpečih iz tistih zacementiranih jam. Prisluhnite jim. In volite temu primerno.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...

Sodišče obravnava zakonitost odpovedi RTVS Grahu Whatmoughu

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je včeraj na...

V Lendavi s subvencijami nad stanovanjski problem

Občina Lendava je objavila Javni razpis za subvencioniranje reševanja...