Globalni pakt OZN za varne, urejene in zakonite migracije (marakeški pakt ali samo pakt) ni to, kar obljublja naslov. Pakt ni niti globalen niti se ne ukvarja z bistvenim problemom, kako preprečevati, zajeziti nezakonite migracije, niti ne ponuja trajnostne rešitve za preprečevanje nezakonitih, praviloma tudi nasilnih migracij. Marakeški pakt vodi v nov razdor in razcep v EU, vodi v nove notranjepolitične razdore v posameznih državah, kar se jasno vidi v primeru naše države. Pakt je povod za konfrontacijo med zagovorniki evropske kulturne identitete, ohranitve vrednot, na katerih sta zrasla in cvetela evropska civilizacija in njeno blagostanje, in med tistimi, ki zagovarjajo lažne liberalne poglede na človekove pravice, na novo izmišljene, morda iz naivnosti ali verjetneje iz politične koruptivnosti, in ki zagovarjajo svetovno ureditev “brez meja”, na široko, neselektivno, ne glede na varnostna, ekonomska in demografska tveganja. Pakt napeljuje lahko v novo nasilje, nova rasna in verska sovraštva v ciljnih in prehodnih državah in vodi v destabilizacijo urejenih ciljnih držav, tudi na škodo samih migrantov in celo držav, ki so izvir masovnih migracij. Pakt je gnilo jajce, ki ga OZN spretno in prikrito podtika razvitim pa tudi nerazvitim državam, pri čemer daje potuho tistim državam in regijam, kjer problemi masovnih migracij nastajajo in se njihove korenine praviloma slabo rešuje – ali pa sploh ne rešuje oziroma se jih sploh noče reševati.
Marakeški pakt postaja vir nove delitve v državah EU. Vedno bolj se dviga revolt proti podpisovanju tako doma kot drugod po svetu. Marakeški pakt je ponovno razdelil EU, podobno kot zahteva po “pravični” porazdelitvi azilantov po državah članicah. Paktu nasprotujejo Madžarska, Češka, Poljska, Bolgarija, Avstrija, Italija, Estonija, Avstralija, Rusija, ZDA, Izrael in sedaj tudi Švica, ki želi počakati, kako se bodo odzvale druge evropske države.
Marakeški pakt torej še zdaleč ni globalen. Pakt je vir novega razdora v EU. V Nemčiji raste nezadovoljstvo glede umestnosti podpisa marakeškega pakta in kandidat za naslednika kanclerke Angele Merkel Jens Spahn je predlagal, da o podpisovanju pakta odločijo Nemci na referendumu, kar pa je velika koalicija v Nemčiji zavrnila. Kanclerka Merklova goreče zagovarja marakeški pakt iz čiste preračunljivosti, ker naj bi zagotavljal, da tudi druge države prevzamejo del migrantov, ki si jih je Nemčija nakopičila zaradi napačne politike “Dobrodošli begunci!”.
Do premika prišlo celo v glavah nekaterih levičarjev
Razkol je v sami stranki CDU in kandidat za predsednika stranke CDU Friedrich Merz zahteva odpravo avtomatizma podeljevanja azila, kot to predvideva sedaj nemška ustava. Tudi na Hrvaškem je razkol v vrhu politike, ker predsednica Hrvaške Kolinda Grabar Kitarović ne želi podpisati pakta. Smatra, da so vprašanja varnih zunanjih meja EU, vprašanja glede podeljevanja azila in uravnavanja migracij zadeve, ki jih mora EU reševati enotno s konsenzom vseh držav članic. Podoben razdor glede migrantov je tudi v ZDA, kjer predsednik Donald Trump skuša zajeziti nezakonite in nasilne migracije. Celo v demokratski stranki ZDA je čutiti premik k zavesti, da je treba omejiti masovne migracije, za kar se je pred kratkim zavzela, verjeli ali ne, sama Hillary Clinton.
V vseh teh državah nasprotovanje paktu ni posledica specifičnih potreb njihovih notranjih politik, kakor demagoško zavaja vladna elita na čelu s predsednikom vlade Šarcem in zunanjim ministrom Cerarjem, ampak je posledica namerno vgrajenih in slabo prikritih napak oziroma pasti v besedilu pakta, kar so pobudniki (OZN) in protagonisti pakta doslej skrbno prikrivali. Odpor številnih držav proti podpisu marakeškega pakta je posledica rastočega zavedanja evropske javnosti in politike o nevarnostih nekontroliranih nezakonitih migracij in težavah pri integraciji ogromnega števila nezakonitih migrantov, kot to predvideva pakt, ki presega sposobnost držav gostiteljic, da jih dostojno in koristno vključijo v družbo. Upor javnosti v Evropi proti dosedanji migracijski politiki je rezultat poslabšanja notranje varnosti zaradi rastočega nasilja in kriminala nezakonitih migrantov, rastoče verske nestrpnosti med samimi migranti, grozečega radikalnega islama in tveganja za teroristične napade. To dokazujejo primeri nasilja, spolnih napadov in radikalnega islamskega terorizma iz Danske, Nemčije, Belgije, Francije, Španije, Švedske, Grčije, sedaj iz BiH, Italije. Odpor paktu torej ni primer notranjega medstrankarskega preigravanja. Pakt odpira na novo prvovrsten notranjepolitični varnostni, ekonomski in etični problem, je pa tudi problem, s katerim se morata ukvarjati zunanja in varnostna politika vsake države, predvsem pa držav EU in EU kot meddržavne skupnosti. Da gre v Evropi za resne pomisleke glede politike “odprtih vrat” za nezakonite migracije, kaže sedanje nesoglasje v EU glede pomorske operacije Sophia v Sredozemlju, ker ni soglasja o nadaljevanju operacije, ker Italija zahteva “pravično” porazdelitev migrantov med preostale članice. EU namenja ogromno finančno pomoč Turčiji za oskrbo vojnih beguncev predvsem iz Sirije in migrantov iz azijskih držav, ki pa je nepregledno porabljena, kar je tudi odprto vprašanje za proračun EU.
Pakt ne rešuje problemov z migranti globalno, niti ne pravično in ustrezno
Masovne migracije 21. in bodočega 22. stoletja so rezultat sindroma globalnih dejavnikov, kot so podnebne spremembe in posledično izguba življenjskega prostora in zmanjševanje plodnih površin, kataklizmične naravne katastrofe, demografska eksplozija v državah nerazvitega sveta in demografska implozija bogatih razvitih držav, nekompetentnost in koruptivnost vlad večine nerazvitih držav, notranji verski in etnični spopadi, vojne med državami. Te ključne dejavnike, ki generirajo masovne migracije, pakt le bežno omenja. Pakt ne rešuje problemov z migranti globalno, niti ne pravično in ustrezno, ker enostransko nalaga državam gostiteljicam, kaj vse morajo zagotoviti, da nezakonite migracije postanejo zakonite, urejene, državam, ki so vir migracij, pa tudi tranzitnim državam, pa ne nalaga nobenih obveznosti, ki naj bi preprečevale ali vsaj omejevale nezakonite migracije. Tako na primer ne predvideva sankcij za nasilen, ilegalen prehod meje, za prehod meje brez dokumentov in vemo, da jih večina dokumente odvrže, da mnogi prikrivajo starost, poreklo, narodnost! Pač pa zahteva, da države, ki sprejemajo nezakonite migrante, da migrantom brez dokumentov tako rekoč ustvarijo novo identiteto, jih ekonomsko, socialno in zdravstveno oskrbijo, jim nudijo azil in jih v kratkem času v polnosti integrirajo v družbo.
Integracija v popolnoma drugačno kulturno in civilizacijsko okolje pa je dolgotrajen proces, ki lahko traja eno ali več generacij, je medsebojen proces, saj prihaja do medsebojne integracije, ki je odvisna tudi od demografskih pokazateljev družbe, ki integrira migrante, in tistih, ki se integrirajo. Država, ki podpiše pakt, praktično po tihem pristaja na to, da bo slej kot prej odprla meje za masovne migracije. Taka politika “odprtih vrat” za nezakonite, večinoma nasilne migracije (“Open the borders!”) vodi v ekonomski propad države gostiteljice, ustvarja varnostne probleme, ki lahko vodijo v rasne, verske in etnične konflikte na škodo samih migrantov. Je pot v razkroj družbe, kjer vlada red, ki stoji na človekovih pravicah in dostojanstvu človeka, družbe, ki je varna, demokratična in ki zagotavlja napredek vseh slojev. Po drugi strani pa zavira reševanja sindroma vrste problemov, ki tarejo nerazvite države, ker jim neselektivno jemlje še tisto malo kvalificiranih in izobraženih kadrov, ki jih te države potrebujejo za svoj napredek. Je gnilo jajce za nerazviti svet, ker ne odpravlja korenin masovnih migracij, niti jih ne uravnava. To gnilo jajce je treba zavreči, ali pa bomo morali zaradi smradu migrirati tudi mi, Evropejci, samo le kam? Paktu se je treba upreti!
Jože Rant