In dogodek leta 2017 je …?

Miro Petek (Foto: osebni arhiv)

Ko boste te dni spremljali različne ocene in analize o izstopajočih osebnostih in dogodkih odhajajočega leta, boste v režimskih medijih le redko naleteli, da bi na prvo mesto izpostavljenih dogodkov postavili razkritje afere #IranNLBgate. Mogoče je kje omenjena le bežno, v opombah pod črto, dasiravno bi v teh letnih inventurah morala biti v vseh naslovih.

Borut Mekina, slovenska sramota leta!
Čeprav je večina teh letnih pregledov trivialnih, pač namenjenih temu, da v času dolgega prazničnega odklopa mediji zapolnijo vrzeli zaradi manjkajočih dogodkov, pa bi ta afera morala biti nosilna tema analiz ob pogledu za nazaj. Gre za milijardo evrov oziroma tisoč milijonov evrov opranega denarja; gre za škandal, kakršnega Slovenija v času samostojne države še ni imela; gre za primer, ki je Slovenijo osramotil v svetu; gre za nevaren kriminal ob vednosti vrha slovenske leve politike, ki je lahko imel – ali še lahko ima – za posledico terorizem in nedolžne žrtve; gre za inovacijo, ko tranzicijska elita s provizijami bogati in si polni žepe. Mediji z neodzivnostjo poskušajo izbrisati iz ljudskega spomina to sramoto, v katero je vpletena slovenska entiteta, ki jo sestavljajo kriminalci iz vrst politike, gospodarstva in medijev. Mladinin novinar Borut Mekina je v tej druščini le en velik revček, ki se je ujel v past in se je pustil naplaviti na suho, ko je s pričanjem pred evropsko parlamentarno komisijo v Bruslju nastopil kot zagovornik slovenskega bančnega kriminala. Tako se je osmešil pred domačo in evropsko javnostjo in v delitvi najrazličnejših inventivnih in bizarnih naslovov bi Mekino lahko razglasili za slovensko sramoto leta 2017.

Odzivi na pranje denarja z refleksi mrtveca
Elita, ki je vpletena v ta kriminalno-korupcijski škandal, računa na časovno distanco: že do danes je minilo slabih deset let, ko so v NLB pričeli s pranjem denarja, in vsak mesec, ki mine od njenega razkritja, pomeni manj možnosti, da se primer rekonstruira, in manj je možnosti, da bi sploh kdo odgovarjal. Denar ljudi, ki so obogateli ob provizijah za te nelegalne posle, je varno naložen, in Logarjeva parlamentarna preiskovalna komisija bo z volitvami ugasnila. Hkrati pa se je zgodil še absurd, da je politična levica, ki je vpletena v ta kriminal, ustanovila svojo preiskovalno komisijo, seveda z namenom, da bi te rabote pokrila in prekrila. Če sta Miki Miška in Jaka Racman domala večna in planetarna junaka, pa bo očitno težko izbrskati pravo lastniško ozadje, na katero so bili naslovljeni milijoni evrov, ki so se preko iranske državne banke in NLB oprali in pristali tudi na računih Disneyjevih junakov. Čeprav so bile v letih pranja denarja v NLB v uporabi vse možne tehnike pranja, je 30 tisoč sumljivih transakcij v sami NLB in pri pristojnih organih sprožilo le nekaj zakasnelih reakcij z refleksi mrtveca, ki so imele svoj cilj čim prejšnjo pozabo.

Šlo je za naklepno dejanje
Zgodbe, da je v NLB pri pranju denarja šlo za preplet naključij, da je odpovedal sistem za zaznavanje in preprečevanje pranja denarja, nevestnost in brezbrižnost pri delu in podobno, so le pripovedi za naivne. Šlo je za naklepno delovanje, za katerega so scenarij spisale in ga vodile vplivne skupine, ki jih najdemo v samem vrhu slovenske politike in v vrhu neformalne mreže, ki ima še vedno večjo moč kot izvoljeni politiki. Nekateri bančni uslužbenci so sicer opozarjali na nepravilnosti, vendar so bili utišani ali pa niso bili slišani.

Režimski mediji v funkciji prekrivanja svinjarij
Nikakor pa ne moremo mimo bistvenega problema – to je neobčutljivosti ali otopelosti Slovencev. Ob krajah nekoč skupnega družbenega premoženja smo rekli, da se je nekdo pač znašel, v javnosti ni bilo prav velikega obsojanja in zgražanja ob teh ropih, dokler nismo spoznali, da so okradli nas in da še danes na različnih ravneh plačujemo to ropanje. In ker se nič ne zgodi, se je v roparski eliti naselilo prepričanje, da imajo imuniteto oziroma da se jim to početje splača. Splača se jim, ker so male možnosti, da bi jih pri tem zalotili, če pa jih že dobijo, pa ni skoraj nobene možnosti, da bi bili obsojeni. In tako se kraje nadaljujejo na vseh ravneh. Če se že kaj znajde v medijih, akterji ignorirajo, saj je jutri nov dan z novimi aferami in novicami, ki potiskajo v pozabo včerajšnje. In za prekrivanje velikih svinjarij se mediji do onemoglosti ukvarjajo z različnim drobižem ter obrobne teme postavljajo v medijski vrh pozornosti. Tako se je dogajalo tudi s pranjem denarja v državni NLB, kjer ima bankomat postkomunistična slovenska elita, ki bo naredila vse, da prodajo te banke zavleče do zadnjega možnega datuma, da bi lahko opravila še čiščenje dokumentacije in izvršila še zadnji bančni rop.

Kazniva dejanja financiranja terorizma, kazniva dejanja pranja denarja, nevestno delo v banki, zloraba uradnega položaja in pravic, nevestno delo v službi in še bi lahko nizali na paleto kaznivih dejanj, ki so bile storjene v primeru #IranNLBgate, vendar doslej ni bila spisana še nobena kazenska ovadba. Od ovadbe do pravnomočne sodbe pa v Sloveniji mine desetletje in več.

Če se na oblasti v kratkem ne bo nič spremenilo, bomo v prihodnjih letih spremljali le še dodatne napore, da se #IranNLBgate nikoli ne razišče. Pa še kakšno novo pralnico denarja bodo odprli.

Miro Petek