Lanskega 10. decembra je novinarka Dnevnika Meta Roglič v PR službi Slovenske demokratske stranke v Državnem zboru v njej značilnem slogu poizvedovala, kaj neki se dogaja v poslanski skupini in kateri so tisti poslanci, s katerimi predsednik Janez Janša ni zadovoljen.
Kot dokaz za nezadovoljstvo s poslanci je predložila tvit, ki naj bi ga Janez Janša objavil ob parlamentarni razpravi o ministru za pravosodje Gorazdu Klemenčiču. Ta tvit se je glasil: “V stranki se bomo morali pomeniti o sposobnosti naših zastopnikov v DZ. To s Klemenčičem je bilo preveč.”
Tvit, ki je bil novinarkin vir za poizvedovanje, je bil seveda napisan z lažnega profila, tako kot že velikokrat doslej, in ta profil je kmalu za tem ugasnil. Lažni profil je sicer imel isto fotografijo kot uradni profil predsednika SDS, vendar se je že pri dvojni afni videlo, da gre za ponaredek, da ne govorim o rubriki sledilci, kjer je prevara še dodatno razkrita. Sicer pa je znano, da naj bi se v družbenem omrežju vrtelo več kot 20 odstotkov lažnih profilov, za katerimi se skrivajo strahopetci ali deviantne osebe, ki svinjajo in diskreditirajo. In njim velikokrat sledijo – ali te profile kar ustvarjajo! – tudi mediji, tisti – kakor pravi – mediji, ki imajo urednike in uredništva in še kakega novinarja. In če ne bi bili kolikor toliko vešči prepoznavanja udbovskih metod slovenskih medijev, bi nemara tej igri celo nasedli.
Če ne uspe eno, poskusimo z drugim
Ni jim uspelo. Ta “zgodba”, kako naj bi bil predsednik SDS nezadovoljen z nekaterimi poslanci, ni obrodila. Pa so rekli, obrnimo ploščo, naredimo poskus številka 2: nezadovoljni so poslanci SDS s stranko in predsednikom in zato se pripravljajo na prestop.
O tem je ta teden pisal Primož Cirman na Planet Siol.net. Cirman v tekstu desetkrat uporabi “naj bi” in vsak resen urednik bi ob takem tekstu takoj pritisnil “delete”. Ko sem bil na Večeru novinar začetnik, je urednik takšne tekste podčrtaval z rdečim flumastrom, najraje pa jih je metal v koš. Na portalu Planet Siol.net tega seveda niso naredili, zakaj, lahko razberemo tudi v zadnji kolumni Janeza Šušteršiča na taistem portalu. To kajpak ni v pristojnosti urednika, saj gre pri najemu Cirmana & Company za dogovore, ki so zunaj domene urednikov. Ta Cirmanov “naj bi” dosežek pa ne odstopa kaj veliko od preiskovanja anonimk, napisanih z lastno roko ali informacij na lažnih družbenih profilih.
Seveda je ob takem novinarskem izdelku znan tudi nadaljnji scenarij. Na tekst se takoj naslonijo drugi mediji, ki citirajo prvega, ga povzemajo, se strašansko mučijo, da bi dodali še kak nov stavek, da se ne bi prepoznal plagiat in ob tej mineštri nastane neprebavljiva medijska ponudba. Ista forma, isti besednjak, ista podtikanja, ista poanta in skupni imenovalec, ki se v novinarskem žargonu glasi: dajmo jih sesut.
Ankete nagnale strah v kosti
Stranki SDS raste rating, že kakšno leto dni je na vseh merjenjih političnega utripa na prvem mestu, Cirman pa govori o tem, da bosta poslansko skupino zapustila najmanj dva poslanca in prestopila v Novo Slovenijo. Kje je kanček logičnega razmisleka? Takšni prestopi niso enostavni: kdo bo šel v stranko, ki je že izpadla iz parlamenta in se ji to lahko zgodi tudi jutri? In prestopiti v drugo poslansko skupino, kjer prestopnikov sploh ne čakajo odprtih rok, kjer se odpirajo potencialni konflikti, ker vsak nov poslanec tako ali drugače ogroža starega poslanca.
Cirman seveda ne pozna notranje dinamike delovanja poslanskih skupin. In dalje, na desnem političnem polu volivci prestopov niso nagradili in jih ne bodo nikoli. Poslancev SDS, ki so kdaj prestopili v drugo stranko, danes ni v parlamentu. In tudi teh strank ne. Res pa je, da tisti, ki izstopi iz SDS, za nekaj dni postane “vidni član SDS”. Drugače je na levici, kjer so selitve nekaj običajnega, tako kot so običajni nastanki in propadi ter razpadi instant strank.
Ko je dobra služba in položaj kazen!?
Zavedam se, da s tem, ko stopam v polemiko z nekaterimi medijskimi zapisi, ki so objavljeni s strani marginalnih novinarjev v obrobnih medijih, delam reklamo za nekaj, česar nikakor ne bi želel. Kljub temu pa se je vsaj bežno treba dotakniti še tržaškega Primorskega dnevnika in Darje Kocbek, ki je v svoji tedenski kolumni reciklirala slovenske medije v neprebavljivo zgodbo. V tekstu Spomladansko čiščenje Janeza Janše je naredila obnovo doslej videnega in napisanega, seveda ob pazljivi selekciji, ki ji je ustrezal v zastavljen okvir zgodbe.
In ko zapiše, da naj bi bili Romana Jordan in Patricija Šulin prisiljeni kandidirati za evropski poslanki in da bi se z njunim odhodom znebili kritikov ter ju postavili na hladno, pa gospa stopi izven vsakega zdravega razuma. Stotine in stotine je članov SDS in na tisoče je Slovencev, ki bi si želeli kazen evropskega poslanca z zelo dobro plačo, družbenim ugledom, veliko močjo na evropskem in domačem političnem parketu. Takšno pisanje kaže na bedo slovenskega novinarskega diskurza, ki v brezmejnem sovraštvu do ene politične opcije zanemari celo zdravo pamet. In jih pri tem sploh ni sram. Razen seveda, če je pred leti Kocbekova odšla za dopisnico v Bruselj po kazni in pod prisilo in svoje grenke izkušnje aplicira tudi na evropske poslanke SDS. In ta kazen je očitno bila tako težka, da je po končanem dopisniškem mandatu še nekaj časa ostala v Bruslju.
Miro Petek