Kolumna: Kako obskurni dejavniki, pristranskost in goljufija vplivajo na razsodnost sodnikov

(Foto: iStock)

Identični primeri bi z vidika odločanja morali privesti do zelo podobnih, če ne identičnih rešitev. Vendar v resničnem življenju pri tem nastane resen problem, ugotavlja nobelovec Daniel Kahneman, saj smo ljudje pri odločanju zelo nezanesljivi.

Visoko ceno za šum pri odločanju (kot ga imenuje Kahneman) drago plačujemo na vseh nivojih. Od banalnih odločitev v osebnem življenju do strateško pomembnih primerov odločanja, kot so milijardne naložbe, megalomanska državna poroštva, visoki bančni krediti in z vidika državljanov najbolj občutljive – sodbe kazenskih sodnikov. Analize ekipe strokovnjakov dokazujejo, da so odločitve prepogostvo odvisne od obskurnih dejavnikov, kot so trenutno razpoloženje, čas zadnjega obroka in vpliv vremena.

Pri tem posebej preseneča, ugotavljajo v zadnji številki harvardske poslovne revije, da se “šum” najpogosteje pojavlja pri strokovnjakih v medicinski stroki, pri sodnikih, bančnikih in direktorjih največjih podjetij. Zadeva je še posebej občutljiva, ker kakovost presoje naštetih “strokovnjakov” najmočneje, največkrat usodno, vpliva na naša življenja. Še več, pri večini naštetih, visoko profiliranih poklicev je prav sposobnost kakovostne presoje bistveni pogoj za (dobro) opravljanje le-teh. “Šum”, ki presega mejo tolerabilnega, se navadno prikrije zaradi pretirane distance, ki jo javnost goji do zdravnikov, sodnikov, univerzitetnih profesorjev, bančnikov in drugih.

Razmišljanje, da je vsak sodnik sposoben pravičnega odločanja zato, ker je končal pravno fakulteto, opravil pravosodni izpit ter izpolnil druge pogoje za imenovanje, so nevarna utvara. Zlasti kadar zdravniška halja ali pa sodniška kuta zaradi poklicne solidarnosti pričneta pokrivati vse nižje strokovne kriterije. Posledično se pričneta zapirati v ozke kroge, ki bolj spominjajo na združenja za vzajemno občudovanje, ki ne prenesejo resnega strokovnega diskurza.

Razlika med šumom in pristranskostjo
Čeprav obema obilno botruje predvsem nestrokovnost, je pristranskost dodatno pogojena z diskriminacijo, ki temelji na političnih, ideoloških, filozofskih ali povsem osebnih predsodkih. Vsi omenjeni so sistematsko negovani in globoko vkoreninjeni prav v tistih okoljih in poklicih, ki namenoma gojijo večvrednostni kompleks pred drugimi. Prav ta farizejski odnos jim zagotavlja pretirano samozavest, potrebno za dosledno onemogočanje zunanjega nadzora in natančnega vpogleda v njihov interni svet odločanja, nujno potrebnega za zagotavljanje kakovosti.

Tako nastanejo sodobne svete krave, ki so vse bolj oddaljene od resničnosti, kot jo doživljajo povprečni državljani, in svetlobna leta stran od pogledov, ki jih gojijo njihovi (ideološki, politični, strokovni …) nasprotniki. Nekaznovano sistematično kršenje procesne pravičnosti in dokazano norčevanje iz človekovih pravic tako nista izločilna elementa, temveč vstopnica v krog poklicanih.

Sodniki pojedo pravičnost že za zajtrk
Kahneman je s svojim pokojnim kolegom Tverskyjem pred dobrim desetletjem preučeval tudi vprašanje – ali sodne odločitve resnično temeljijo le na zakonih in dejstvih. Pravni formalizem predpostavlja, da sodniki v postopkih uporabijo pravno argumentacijo in dejstva v povsem razumski, mehanični, tako rekoč algoritmični maniri. Tisti, ki poznajo realnost dogajanja na sodiščih, trdijo obratno. In sicer, da so psihološki, politični in socialni dejavniki pri pisanju sodb za sodnike bistvenega pomena. Da bi se zadeve lotili na kar se da ekstremen način, so omenjeni znanstveniki med drugim testirali odločanje sodnikov tako, da so merili čas, ki je pretekel od zadnjega obroka do sprejemanja odločitve.

Ugotovili so, da se odstotek ugodnih sodnih odločitev bistveno zmanjšuje s časovno oddaljenostjo od zadnjega obroka. Rezultat je presenetil analitike same, saj je odstotek ugodnih sodb tik pred novim obrokom padel skoraj na 0 % in se po njem ponovno povzpel na skoraj 65 %. Pravičnost je torej nekaj, kar sodniki brez truda pojedo za zajtrk (malico ali kosilo), pogostost in kakovost obrokov pa sta očitno dejavnika, ki ju ne moremo smatrati za neodvisni spremenljivki.

Goljufanje kot iniciacija
V zadnjih letih je v Sloveniji poraslo zanimanje za avtorstvo diplomskih in magistrskih nalog. Zlasti tistih “avtorjev”, ki so politično izpostavljene osebe. Zaradi občutljivosti teme in dokaj natančne analize, ki jo je s pomočjo sodobne tehnologije mogoče hitro opraviti, so padle številne glave, javnost pa je postala zelo nezaupljiva do pridobljenih strokovnih nazivov. Tisto, kar dodatno moti, je razširjenost prepisovanja in goljufanja pri doseganju strokovnih nazivov.

Mnogi, ki se nepoštenosti ne poslužujejo, se pri tem upravičeno počutijo prikrajšane in oropane. Problem je nepričakovano začinilo tudi dogajanje v ameriški predsedniški kampaniji, ki je vrglo dodatno slabo luč na slovensko ljubezen do kopiranja brez citiranja. Mnogo večji problem, o katerem pa se v javnosti ne govori, pa se že desetletja dogaja v pravosodju. Skrbno čuvana skrivnost v slovenskih pravniških krogih je način, na katerega že izvoljeni sodniki pomagajo mlajšim kandidatom pri opravljanju pravosodnega izpita. Pri tako imenovanem pisnem delu, ki obsega tudi pisanje sodbe, se je vzpostavil precej kompleksen sistem prevare, ki mu na sodišču rečejo “pravna pomoč”.

Drugače povedano, pomemben del pravosodnega izpita v številnih primerih ni avtorstvo dejanskega kandidata, temveč enega od sodnikov. Goljufiva pomoč obsega komunikacijski, logistični in vsebinski del, pri katerem eden ali več sodnikov kandidatu nudi prikrito pomoč oz. klasično goljufijo. Prav ste slišali, ogromno število slovenskih sodnikov je opravilo pravosodni izpit s pomočjo opisane “pravne pomoči” oz. v formalnem smislu – pravosodnega izpita sploh ni opravilo. Simbolika in razširjenost tega dejanja še najbolj spominjata na filmsko iniciacijo v mafijsko združbo, kjer moraš za sprejem in kot dokazilo zvestobe Botru opraviti “umazan posel”. Prav opisani vstopni ritual morda najbolje pojasni hladnokrvnost, s katero so člani te goljufive združbe tekom svojega mandata nato sposobni po naročilu “umoriti” sleherno javno osebnost. Goljufanje pri pravosodnih izpitih je škandal mednarodnih razsežnosti z dolgoročnimi posledicami za slovensko demokracijo. Zato je čas, da se dokončno odprejo vrata te zamolčane Pandorine skrinjice slovenskega sodstva.

Edvard Oftentavšek