En odstotek svetovne populacije trpi za psihopatsko motnjo. Psihopat je oseba, katere naključna genetska nesreča je, da se je rodila z deformiranimi možgani. Psihopatskim možganom fizično primanjkuje tisti del nevronske mašinerije, ki v našo zavest pričara občutek sočutja do soljudi, živali in okolja nasploh. Raziskave so odkrile, da se tipičen kratek stik v glavi psihopatov pripeti v dveh delih možganov – v ventralnem striatumu in prefrontalni skorji. V zapletenih medsebojnih odnosih med obema možganskima centroma se poti, ki bi morale v vodnjak zavesti pošiljati sporočila o empatiji, preprosto izgubijo. Za psihopata je empatija do drugih tako enigmatična kot barve za nekoga, ki trpi za barvno slepoto. Zaradi specifične narave svoje motnje pa so lahko psihopati izredno destruktivni za ljudi, s katerimi si delijo življenje.
Psihopati so med nami. Niso vsi poklicni zločinci in serijski morilci, kot si jih po navadi predstavljamo. Čeprav je kar konkreten odstotek prestopnikov hkrati psihopatov, pa niso vsi psihopati prestopniki. Morda je psihopat vaš šef. Morda vaš podrejeni. Morda vaša hči. Morda lokalni bogataš. Morda politik, ki vam razlaga o enakosti. Psihopati se zelo dobro znajdejo v sodobnem svetu. Tipične lastnosti psihopatskega uma (šarmantnost, aroganca, avanturizem, manipulativnost, pomanjkanje sočutja) so lahko – vsaj za nekaj časa – koristne pri njihovem plezanju po hierarhični lestvici. Ljudje jih ne prepoznajo kot psihopate, ker psihopati posedujejo ključno orodje, ki jim pomaga varno in brezskrbno pluti med brzicami povprečnega življenja: znajo si nadeti “masko normalnosti”. Znajo hliniti sočutje, ki ga po naravi svojih možganov nikoli ne morejo zares čutiti. Znajo biti na videz skrbni, pri čemer jim izdatno pomaga naravna površinska šarmantnost, ki je skoraj zmeraj sopotnica psihopatije. Kot laik in amaterski navdušenec nad nevrologijo in psihiatrijo si ne morem kaj, ko včasih pri opisih osebnosti naših slavnih komunističnih klavcev (Kardelj, Maček, Kidrič, Dolanc, Popit) začnem opažati tipične vzorce poudarjene sadistično psihopatske motnje, a to je zgodba (in morda knjiga) za kdaj drugič.
Rad bi govoril o maski normalnosti. Maske normalnosti si ne nadevajo le posamezniki. Včasih si jo nadevajo skupine, institucije, pogosto kar celotne države. In seveda – politične opcije. Tudi pri nas si leva politika rada nadene masko normalnosti. Ko govorim o levi politiki, seveda ne mislim le vsakič novega obraza iz lutkovnega gledališča Milana Kučana in starih vojnih veteranov iz vojne za osvoboditev buržujskega premoženja 1945 (SD, DeSUS), ampak tudi medije v lasti levih tajkunov (Petričevo Delo, Petanov Dnevnik, Haklov Večer, programski svet RTV SLO v lasti skrajno leve struje aktivistov, povezanih s socialnimi demokrati), vse sisteme in podsisteme, sodišča, zavode, agencije, društva in nevladne organizacije, ki jih je ustvarila ali pa si jih podredila globoka država. Maska normalnosti je tako prepričljiva, da se lahko v SMC pretvarjajo, da so ALDE, Socialni demokrati, da so evropski socialni demokrati, ne pa neposreden produkt enopartijskega sistema, država pa, da je sodobna srednje-evropska država, ki se uspešno prebuja iz finančne krize, v kateri se je znašla brez svoje krivde.
– Ni normalno, ko se povsem legitimne desne vlade sosednjih držav obravnava, kot da jih vodijo nebrzdani neofašisti, ki zapirajo migrante in sistemsko vzpodbujajo ksenofobijo med prebivalstvom. Ko medije preplavijo naslovi tipa “Srednja Evropa kot zibelka skrajne desnice: na seznamu tudi Hrvaška” (Svet24), “Kako je demokracija na Madžarskem postala sovražnik” (Mladina), “Avstrijska protibegunska os po zgledu zavezništva nacistične Nemčije” (Mladina), “Živela Italija: populizem in skrajna desnica” (Dnevnik), je očitno, da gre za načrten medijski inženiring. Kar naenkrat so tudi tradicionalne ljudske stranke in ugledne članice EPP skrajno desne, če se le za ped odmaknejo od trenutnega vseevropskega stališča o nastanjanju migrantov. Kdaj se je začelo? Daleč nazaj. Še v časih, ko je po državi lomastil Pahorjev trojček, pridno gradil TEŠ 6 in nas rekordno zadolževal. Ko je takrat na Madžarskem prvič zmagal Viktor Orban leta 2010 (takrat v predmigrantskih časih Fidesz še niti ni bil tako zelo mednarodno kontroverzen – niti za evropsko levico), je Delo zapisalo naslednje: “Pozor, prihaja skrajna desnica”, spodaj pa slika zmagovalca volitev Orbana. Tekst je sicer govoril predvsem o možni koaliciji z desničarsko stranko Jobbik, a precedens je bil nastavljen. Meje so bile premaknjene. Kar naenkrat niso bili skrajni desničarji le populisti tipa Wilders, LePen, Farange, ampak povsem ugledne desnosredinske stranke s tradicijo. Ne, ni normalno.
– Ni normalno, ko se normalizira absolutno bizarno in z racionalnostjo skregano zavračanje političnega sodelovanja s predsednikom stranke, ki je zmagala na slovenskih volitvah. Nikomur v glavnih medijih ni prišlo na misel, da bi Židana, predsednika stranke, katere člani slavnostno praznujejo Titov rojstni dan in strašijo z boljševiškimi enovrstičnicami (tovarne delavcem!), povprašal, zakaj se mu zdi SDS “skrajna desnica”. Šarca ni nihče vprašal, zakaj zavrača sodelovanje z Janšo, z obrazložitvijo, da je čas za nove obraze, če pa je isti dan začel načrtovati koalicijo s potomko Zveze komunistov Slovenije in stranko privilegiranih upokojencev, ki je neprestano v vladi že od leta 1996. Cerarju nikoli ni bilo treba razlagati, zakaj “stranka SDS širi nestrpnost” – nikoli ni dobil podvprašanja. Kje? Na kak način? Povsem v stilu sodbe iz Patrie. Na neznanem kraju, na neznan način, ob neznanem času je stranka SDS širila nestrpnost. Vsak novinar, vreden svojega poklica, bi te hinavce razmontiral in osramotil pred vesoljno javnostjo. Pa jih ni. Niti eden. Ne, to ni politična normalnost. To je bizarnost. Nepojasnjena bizarnost. Čeprav vsi vemo, kaj se skriva za njo. Ironično – v celotni zadevi je edini zares iskren Karl Erjavec, ki je vsaj priznal, da ne gre v koalicijo s SDS, ker ta želi “razprodati” državno premoženje. Spet pa ni normalno, da ga mediji nikoli ne vprašajo, zakaj se tako patološko boji “razprodaje” državnega premoženja, ko pa VSI ekonomski kazalci kažejo, da bi s privatizacijo – sploh zdaj, ko so globalne razmere več kot ugodne – pridobili tako državljani kot fiskus.
– Ni normalno, da se v skladu z medijskim ustvarjanjem koalicije poražencev hkrati demonizira stranko, ki je zmagala na volitvah, na tak način, da ji novinarji davkoplačevalsko sponzoriranega javnega zavoda podtikajo koketiranje z nacifašizmom. Še manj normalno je, da zaradi tega ne letijo glave.
– Ni bilo normalno, da je POP TV leta 2014 na soočenjih s pomočjo kimajočih, nerazgledanih novinarjev ustvaril Združeno Levico, ko Luki Mescu enostavno niso znali v obraz zmetati vseh zmot iz zraka potegnjenih postulatov njegovega butlsocializma. Še manj normalno je bilo to, da so vajo ponovili leta 2018 in bolivarjem v parlamentu zagotovili kar desetino glasov. Neomarksistična stranka, s stališči nekje med samoupravnim jugoslovanskim socializmom in čavističnim demokratičnim socializmom, ne spada v parlament normalne države EU leta 2018 (ne, Grčija NI normalna država). Ampak danes ima povprečen volivec že občutek, da je Levica neka posebna, bolj aktivistična različica socialnih demokratov. Ne ni. Levica je anomalija. Ni nova normalnost, le dobro merilo, kako daleč od zahodne normalnosti se je oddaljila slovenska resničnost.
– Ni normalno, da mediji takoj po volitvah začnejo Šarcu sestavljati koalicijo, kot da relativni zmagovalec (in s tem četrtina volilnega telesa) sploh ne obstaja. Ni normalno, da vsake toliko časa glavni mediji skrivnostno pridobijo “osnutke” koalicijske pogodbe, v čudni dvoumni različici, ki kot božičkov seznam obljublja evre za odpravo čakalnih vrst, socialne transferje in nadaljevanje najpomembnejšega projekta v zgodovini človeštva – drugega tira.
– Ni normalno, da je Alenka Bratušek, evropsko osramočena kraljica praznorečja, čez noč spet postala ikona upokojenskih anarholevičarjev in socialističnih feministk. Njeni nastopi na predvolilnih soočenjih so bili povsem v stilu nastopa pred Evropskim parlamentom. Praznosti o pokojninski reformi. Neupravičeno hvalisanje s tem, kako je “rešila” državo pred potopom (to, da bi bila trojka veliko boljša kot zadolževanje pri neznanih institucionalnih investitorjih, bomo spoznali komaj po naslednji krizi). Neslanosti o tem, kako je “vrgla Janšo iz oblasti”. Novinarji RTV SLO, POP TV, Planet TV – kje ste bili? Evropski poslanci so jo prizemljili, izpostavili in osramotili. Vi – ki se s preverjanjem dejstev in izpostavljanjem neresničnosti poklicno ukvarjate – ste bili na soočenjih tiho. Evropski parlament je normalen. Slovenski s Stranko Alenke Bratušek NI.
– Ni normalno, da je etablirana leva politika, skupaj z mediji, postala trobilo ekstremnih politik. Medtem ko se uradna Evropska unija pogovarja o tem, kako bi naredili azilno zakonodajo bolj učinkovito in kako bi hkrati utrdili zunanje meje EU, je pri nas prgišče koalicijskih partnerjev zavzelo izrazito anarhistično “refugees welcome” stališče, ko povprečnega socialnega demokrata več ne moreš ločiti od aktivista, ki se zavzema za padec vseh meja med človeštvom. Če bi vam pred 10 leti povedal, da bodo poslanci koalicijske stranke v državnem zboru pred policijo skrivali ilegalnega migranta, in da bo potem vsa pravna država taistega ilegalnega migranta ščitila z ad hoc ukrepi vlade, neukrepanjem organov pregona in mu celo spregledala delo na črno, bi se vam to zdelo normalno? Najbrž ne. Bistvo abotnosti naše situacije je, da se zdi, kot da se uradna leva politika na vse pretege trudi, da bi v Slovenijo pod pretvezo humanitarizma privabila čim več nelegalnih migrantov. SMC je postal Amnesty International, SD pa Open Society Foundation.
– Ni normalno, da se podobna politika medijsko normalizira tudi v gospodarstvu. Ko vlada v odhajanju povsem skregano z ekonomsko logiko (in mednarodnimi zavezami) zadržuje prodajo NLB, ji pri tem mediji tiho stojijo ob strani. Ste kdaj slišali kakšnega pogumnega novinarja, ki bi Cerarja pozval, naj mu našteje vsaj tri razloge, zakaj “potrebujemo” nacionalno banko, ali ga spomnil, da so o nerazrešenih tožbah hrvaških varčevalcev vedeli praktično že od začetka mandata? Ne, še huje … Dnevnik, Delo, Večer in RTV SLO celo demonizirajo Evropsko komisijo, ki se želi neoliberalno polastiti našega premoženja. Normalno? Le v ugrabljeni deželi, kjer namesto ekonomske deluje neka druga logika, ki jo vsi poznamo, a o njej ne razmišljamo preveč, saj konec koncev – slovenska normalnost tega ne dopušča.
Ne. Ni. Snemimo že to prekleto masko normalnosti. Ne živimo v normalni državi. Živimo v ugrabljeni. Točno taki, kot jo je za intimno opcijo želel Milan Kučan leta 1989. S težnjo po nenaravni navezanosti na srbski del Balkana in kar je ostalo od sovjetskega imperija. Ne le ekonomsko – tudi metodološko in ideološko. Za masko normalnosti se lahko skrivamo le zato, ker nas trenutno ščitijo izvozni kapitalisti, ki se skušajo prebiti v svet globalne ekonomsko-družbene normalnosti, in po inerciji za sabo potegnejo še nas. Z njihovo solidarno pomočjo se lahko pretvarjamo, da je vse v redu, da smo integralni del razvitega zahoda, da pravna država deluje in da so skrajno levi politiki sredinski. A maske bodo slej kot prej padle. Kot so leta 2008. Takrat je bila Evropa presenečena. Takšen bleščeč otrok tranzicije, pa se je čez noč spremenil v leglo korupcije in skoraj šel po poti Grčije. Naslednjič presenečenja ne bo več. Ko se bomo s 30-milijardnim javnim dolgom države z vso silo zaleteli v naslednjo gospodarsko krizo, bodo tudi mednarodne institucije bolj pripravljene na anomalijo levičarskega osamelca na severu Balkana. Maska normalnosti bo padla, za njo pa se bo prikazala smrtna glava s kačo, ki leze iz leve očesne jamice. Takrat bomo tudi kot narod doumeli – da je to, kar smo postali, daleč od normalnosti. To spoznanje pa bo morebiti tudi prvi korak do odrešitve. Tudi alkoholik mora najprej spoznati, da je alkoholik, preden se lahko začne zdravljenje. Mi bomo zopet stopili na pot evropske normalnosti, sprave, zahodnih vrednost in tržnega kapitalizma, ko si bomo priznali, da – takšni kot smo zdaj – nismo normalni.
Mitja Iršič