Ob križarskem pohodu FURS-a, ki se je konec leta lotil šolskih bazarjev, mi je najprej na misel prišla zgodba iz lanskega leta. Prijatelj je na Facebooku objavil izsek iz preizkusa znanja, ki ga je njegov nadebudni, osemletni osnovnošolec reševal v šoli. Na zastavljeno vprašanje: “Rad bi kupil novo igračo, ki stane 30 eur. Prihranjenih imaš 18 eur. Kaj bi lahko naredil, da bi si lahko kupil novo igračo, denarja pa si ne bi izposodil od drugih?” je fantič odgovoril: “Igraš na trgu” in “Prodaš druge igrače”.
Drugi del odgovora je učiteljica ocenila kot pravilnega, pri prvem delu pa je zapisala opombo: »To ne smeš«. Da bo zgodba bolj razumljiva, naj pojasnim, da se fantič v glasbeni šoli uči igrati na trobento. Ker je zvedav in hodi okoli odprtih oči, je verjetno videl ulične muzikante, ki jim ljudje v klobuk vržejo kak evro …
Je narobe razumeti, kaj pomeni posel?
Primer zelo dobro ilustrira stanje duha v slovenski tranzicijski družbi in posebno v javni upravi. Ne vem sicer, zakaj fantič ne bi smel igrati na trgu, kot mu je napisala učiteljica? Saj ni napisal, da bi prodajal droge ali izsiljeval za denar. Ne nazadnje, je morda fantič sploh imel v mislih trg kot ekonomski pojem, in ne kot arhitekturni prostor, kot ga je očitno razumela učiteljica? Fantič pri svojih osmih letih vsekakor dobro razume posel in je podjeten, kar je nedvoumno potrebno pohvaliti in spodbujati, ne pa grajati in zatirati!
Glede na zapisano, mu je, ko je iskal rešitev, kje dobiti manjkajočih 12 evrov, najprej prišlo na misel, da bi prodal – ponudil na trgu – svojo storitev. Torej nekaj, kar on zna in za kar so drugi ljudje pripravljeni plačati. Prepričan sem, da bi z igranjem trobente tistih 12 evrov »zaslužil« prej kot v eni uri. Ob tem bi še povečal svoje premoženje, saj bi lahko ohranil ostale igrače, ki bi jih “moral” prodati v drugem primeru. Od učiteljice, javne uslužbenke, katere plača prihaja iz državnega proračuna, ki se polni z davki, bi pričakoval, da namesto da mladega podjetnika v kali zatre, raje napiše rešitev, kako bi mladi podjetnik svojo podjetniško zamisel lahko uresničil. Torej, da bi mu svetovala, da “lahko igraš na trgu, vendar moraš pri tem upoštevati to in to …” Da bi ga namesto odbijajočega “Tega ne smeš” vzpodbudila in ponudila pomoč.
“Fursolovska učiteljica”
Zanimivo, da učiteljice drugi del odgovora, torej »prodaja drugih igrač«, ni zmotil. Če smo fursolovski (fursovsko pikolovski), potem otrok, če ne sme igrati na trgu ali ulici, verjetno tudi ne bi smel prodajati igrač, saj ni polnoleten, od prodaje bi moral plačati davek, starša pa ga ne bi mogla prijaviti kot vzdrževanega člana. Saj se še spomnimo zgodbe izpred nekaj let, ko je devetletni fantič Gregor cel mesec zbiral star papir, ga z očetovo pomočjo odpeljal na Surovino, kjer ga je prodal in ponosno dal svoje osebne podatke ter davčno številko in zaslužil celih 20 evrov. Nato pa je čez nekaj mesecev sledil šok in obvestilo takrat še DURS-a, da ga pri izračunu mamine dohodnine niso upoštevali kot vzdrževanega člana, ker je fantič imel lastni dohodek, zaslužek 20 evrov. Sveta preproščina!
Torej obdavčljive prihodke nikar ne obešajte na otroke, čeprav gre za dohodek, ki so ga dejansko ustvarili oni, ker to z vidika davkov ni ugodno. Prav tako lahko otrok izgubi štipendijo, subvencionirano kosilo ali malico ter vi otroške dodatke. Bolje, da živite od socialnih transferjev, kot da poskušate sami kaj pošteno zaslužiti oziroma spodbujate otroka, da s svojim podjetništvom kaj zasluži. Izgleda, da se poštenost v Sloveniji ne splača.
Ker so komunisti pregnali podjetnike iz Slovenije …
Gotovo je eden od razlogov, da smo Slovenci zelo protipodjetniško nastrojeni tudi ta, da so v letih terorja in revolucije komunisti brezobzirno pobili in iz Slovenije pregnali glavnino podjetnikov ter njihovo premoženje pokradli, podržavili ter nato skoraj pol stoletja prali možgane, ustrahovali in zatirali vsako podjetniško pobudo. Kaj je zmogel v istem času slovenski podjetniški duh ustvariti iz nič, če ga le okolje ni preveč oviralo, nam dobro prikazuje družina Bajda iz Mendoze s svojim družinskim podjetjem za lesno predelavo in sodarstvo, ki je eno vodilnih v svoji branžni v Argentini. Žal vsaj tisoč Martinov in Pavlov Bajda leži v globokih kraških breznih ali pa je njihov podjetniški duh še vedno zazidan za 11 rudniških pregradami.
Preveč mladeničev in mladenk, ki jim nikoli ni bilo dano razviti svojih podjetniških potencialov samo zato, ker niso bili na pravi strani. Z njimi bi tudi slovenski lesni industriji pri predelavi kakovostnega slovenskega lesa kazalo precej bolje, kot ji kaže sicer. Krivdo za to pa nosi tista zlovešča ideologija tistih ljudi, ki bodo imeli v nedeljo v Dražgošah svoj praznik.
Gal Kušar