Ena od stalnic povolilnega dogajanja na Slovenskem je, da levičarji vsakič, ko se izkaže, da ne bodo mogli sestaviti vlade, ampak bodo to storili njihovi politični nasprotniki, popolnoma ponorijo. In tudi po letošnjih parlamentarnih volitvah se temu niso izneverili. V prvih dneh po volilni nedelji so sicer izražali nekakšen optimizem. Konec koncev je največja stranka levega bloka kljub temu, da je izgubila precej poslanskih sedežev, obdržala relativno večino v parlamentu. Minimalno sicer, a vendarle. Predsednik vlade in Gibanja Svoboda Robert Golob je kazal veliko samozavest, ki je pogosto preraščala v aroganco in bahavost, in temu primerno se je tudi obnašal – kot da mu ponovitev mandata tako rekoč samoumevno pripada.
Vendar je s tem uspel odgnati vse potencialne partnerje, ki niso del obstoječe koalicije. Tako je dosedanja vladna zasedba ostala “na suhem”. Ko je bil za predsednika parlamenta izvoljen prvak stranke Resni.ca Zoran Stevanović s podporo desnosredinskih strank, so se jasno nakazali obrisi koalicije z drugačnim političnim predznakom. To je postalo jasno tudi levičarjem, na čelu z Golobom. In takrat se jim je “utrgalo”. Začele so deževati obtožbe o izdaji, prevarah, neupoštevanju volje volivcev itd. Zdaj očitno odhajajoči premier je sicer po nekaj koleričnih izpadih praktično izginil iz javnosti. Čeprav še vedno zaseda položaj predsednika vlade, ki naj bi opravljal tekoče posle. A kot izgleda, je glavna preokupacija vlade ta, da v času, ki se ji izteka, čim več javnih institucij »zapakira« s svojimi kadri, ki bodo v primeru spremembe oblasti na vse mogoče načine blokirali delo nove vlade.
Levica je že pred ustoličenjem nove vlade močno aktivirala svoja omrežja, ki obvladujejo ključne družbene podsisteme, od represivnega aparata do medijev, šolstva in nevladnih organizacij. Najprej so skušali njeni zakulisni centri moči preko svojih operativcev preprečiti nastanek desne vlade. To sicer še vedno počnejo, a kot trenutno kaže, ne bodo dosegli svojega cilja. Zato se že pripravljajo na nekakšen rezervni scenarij za primer, če Janezu Janši uspe sestaviti svojo četrto vlado. Preko svojih medijskih izpostav skušajo že v izhodišču spodkopati njeno legitimnost. Iz “naftalina” so potegnili vse in vsakogar. Tako lahko poslušamo levičarske agitatorje, kako da je verjetni mandatar neprimeren za vodenje vlade, saj je poleg vsega slabega, kar mu že leta pripisujejo, sodeloval še z varnostnimi službami tuje države. Mišljeno je seveda izraelsko podjetje Black Cube. Kaj zato, če gre pri njem za zasebno organizacijo in ne državno ustanovo. In kaj zato, če za takšno obtožbo ni nobenih trdnih dokazov. Če je ta »afera« kaj razkrila, je to zloraba domačega varnostnega aparata s strani odhajajoče vlade. Ti očitki so na podobno trhlih nogah, kot so bili tisti v “aferi Depala vas”.
Napoveduje se tudi nov protestni val. Ne gre samo za nekdanje »petkovega kolesarje«, katerih razgrajanje po ulicah ni samo hobi, ampak kar služba, saj gre za nekakšno novodobne “poklicne revolucionarje”. Aktivirali so se sindikati, ki so sicer bili v stanju zimskega spanja” skoraj celoten mandat Golobove vlade. Čeprav so se zaradi dodatnega obdavčenja zmanjšali prihodki ljudi, kar je v povezavi s podražitvijo nekaterih ključnih dobrin (hrane, goriva, elektrike) negativno vplivalo na njihov življenjski standard. A so bili bolj kot ne tiho. Zdaj pa, ko je nova parlamentarna večina sprejela interventni zakon za razvoj Slovenije, ki bo z znižanjem nekaterih davkov zmanjšal obremenitev prebivalstva, so zagnali vik in krik. Začeli so celo zbirati podpise za naknadni zakonodajni referendum o tem zakonu, čeprav se nanaša na področje davkov, o čemer referendum ni dopusten. Ob tem zavajajo, da zakon koristi izključno bogatim, čeprav bodo od znižanja obdavčitev, denimo prehranskih proizvodov, imeli koristi vsi, še posebej tisti z najnižjimi dohodki (pri njih predstavljajo stroški za hrano precej večji delež družinskega proračuna kot pri premožnih). In razlagajo, kako bo ostalo manj denarja za javne storitve, čeprav je mogoče pod to oznako vključiti marsikaj, tudi aktivnosti, od katerih nimajo običajni državljani nobene koristi.
Sindikati – večina njih – s tem ponovno izkazujejo svojo politično instrumentaliziranost. Niso nič drugega kot podaljšana roka dosedanje vladajoče politike in njenih omrežij. Ne gre jim za pravice zaposlenih, ampak za ohranjanje sistema, ki z visokimi davki in razbohotenim javnim sektorjem omogoča vzdrževanje levičarske hegemonije.
dr. Matevž Tomšič