Slovenci smo postali apatični – ne samo do politike, ampak tudi do splava, posilstva in genocida

Foto: Twitter

Slovenci počasi postajamo narod nečutečih zombijev. Za nas so politiki vsi barabe. Briga nas, kdo je na oblasti, saj je “vedno” slabo. Ne hodimo na volitve. Da niti ne omenjam tem, kot so splav, posilstvo in genocid. Na teh temah pa smo Slovenci kot narod padli na celi črti. Mentaliteta komunizma in LGBT-ideologija sta opravili svoje. Slovenska družba je postala apatična in segregirana.

Postali smo družba prvorazrednih gejev, lezbijk, muslimanov, črncev, arabcev, drugih spolnih deviantnežev, posiljevalcev, liberalcev, multikulturalistov, mirovnikov etc. in družba drugorazrednih heteroseksualnih, belih, krščanskih Slovencev. Postali smo družba, ki sprejema kulturo smrti in postaja nečuteča do najhujšega trpljenja ljudi. Družba, ki za genocid pravi “še premalo smo jih”, ki posilstvu reče “grobo zapeljevanje” in ki splav imenuje “vrednota”.

Splav je človekova pravica in civilizacijska vrednota
O tej temi sem že pisal v eni od mojih kolumn. Če kaj, sem bil presenečen nad nekajkrat manjšim zanimanjem bralcev za to temo, kot je običajno pri mojih kolumnah. Po tem, ko sem bral komentarje na Facebooku, pa mi je postalo jasno, da se je kultura smrti, ki jo propragirajo skoraj vsa slovenska “progresivna” društva, prikradla v vse pore življenja. Ljudje so pisali, da smo zaradi našega mnenja, da je splav res klic v sili, ne pa oblika kontracepcije, fašisti.

Pisali so, da želimo ženskam vzeti pridobljene pravice in da je splav civilizacijska vrednota. Pobijanje nerojenih otrok, tudi več kot štiridesetkratni splav, je vrednota? Civilizacijska norma je očitno postala ženska, ki pobije čimveč nerojenih otrok in s tem izvršuje svoje pravice. Osebno menim, da bi moral biti splav klic v sili, ko otrok ni spočet iz ljubezni (posilstvo) ali ko je ogroženo materino življenje.

A Slovenci smo do te teme hladni. Pričakoval bi, da bodo moški in ženske skupaj vstali v obrambo prečudovitega videa, ki se je predvajal na Frančiškanski cerkvi. Ne. Sufražetke, feministke, homoseksualci in ostali kvaziliberalni teoretiki so sprožili pogrom nad videom, ki prikazuje lepoto nerojenega otroka. Ki prikazuje, da je živ. In s tem smo posegli na polje marksistične kulture smrti, ki je osrednja religija levice. To se ne kaže samo pri nas, ampak tudi drugje po svetu.

Posilstvo je grobo zapeljevanje – a se hecate?
Druga tema, ki jo želim nasloviti v tej kolumni, je posilstvo. O njem sem pisal pred dnevi in odzivi so bili neverjetni. Sploh s strani starih upokojenih moških, ki na Facebooku pozirajo z rdečimi zvezdami in titovkami. Eden od teh, gospod Marjan, je zapisal, da so “nekatera posilstva res grozljiva, druga pa so komaj kaj več kot malo bolj grobo zapeljevanje.”

In ni edini, ki ima tako mnenje. In zato žrtve ne govorijo, ker bo družba takoj zamahnila z roko, češ “baba si zmišljuje, da bo dobila odškodnino, maščuje se mu, saj se je je komaj dotaknil …” Takšen odziv javnosti do posilstva je katastrofa in apatičnost potiska žrtve v anonimnost, medtem ko tistim, ki posilstvo izkoriščajo za lastne interese, daje možnost. Tudi tistim, ki si izmislijo, da so bile ali bili posiljeni. Zakaj? Ker je to tema, ki ji nihče več ne posveča pozornosti. Ker trditi, da te je nekdo posilil, če te ni, ni več neokusno. Ker je dovoljeno si vzeti, če se “ponuja”.

Nihče nima pravice posiliti nikogar, ne glede na to, kako se oblači, ne glede na to, kaj se posiljevalcu zdi, da žrtev želi. A spet pridemo do problema, ko je posilstvo, ki je dovoljeno s strani feministk in ostalih bolnih ideologij, v redu. Migranti spolno nadlegujejo in posilijo okoli 1000 prebivalk Kölna. Kaj naredi županja? Ženskam reče, naj se bolj primerno napravijo. Namesto da bi zaščitili žrtve posilstva, zaščitimo islamske psihopate, ki mislijo, da si lahko vzamejo, kar hočejo. Problem niso samo migranti, ampak tudi naši mentaliteta in toleranca do kaznivih dejanj, kot je posilstvo. Oziroma naša apatija do posilstva in umora.

Množični umor – nekaj čez 7000 grozno, nekaj čez 100.000 ni vredno omembe
Tukaj bom podal primerjavo, ki bo zmotila marsikakšnega zavednega muslimana in slovenskega levičarja, a po pravici povedano me ne moti mnenje slepca in podpornikov kulture smrti. Genocid. Sistematično iztrebljenje naroda, etnične skupine ali razreda v družbi (če verjamete v razrede). Pod našimi nogami leži več kot 100.000 zverinsko pobitih ljudi, katerih edini greh je bil, da so bili kmetje, katoliki in konservativci (danes je isto – ta skupina je najbolj napadana s strani ljubljanske hoch srenje). Bili so nedolžni. Nedolžni za izdajo, ki se jim jo pripisuje.

A pri nas je to brezvezna tema. “Pustite že te kosti,” kričijo ljudje, “kaj to prekopavate, mar bi pustili pri miru.” Ne samo to, pietetni pogreb, ki ga trenutno izvaja država, je sramota. Namesto da bi identificirali žrtve in kaznovali morilce, se sprenevedamo, češ “dali smo jih iz luknje A v luknjo B. Pieteti kulturnikov smrti je zadoščeno.”

Pa potegnimo tisto neprimerno primerjavo, o kateri sem govoril na začetku. Srebrenica. Da so bile okrutnosti tako s srbske kot z muslimanske strani tega konflikta, ni dvoma. Tudi Bošnjaki so nedaleč od Srebrenice poklali nekaj čez 3000 Srbov, a o tem nihče ne govori. A poboj muslimanov pri Srebrenici je opevan. Tam so pokopani vsak posebej, vsak identificiran, vsak položen v svoj grob. Slovenski levičarji in multikulturalisti romajo v Srebrenico, da se poklonijo žrtvam genocida. Pa kdo je tu nor? Za lastne ljudi, katerih nekaj deset tisočev leži pod našimi nogami, nimamo toliko srca kot za 7000 Bošnjakov?

Vsak genocid je absolutno zlo in nobenega ne gre trivializirati. A ravno to slovenski komunisti počnejo, ko hodijo v Srebrenico. Še dodatno se norčujejo iz lastnega naroda in propagirajo kulturo smrti, ko priznajo, da je 7000 genocid, 100.000 pa ne.

In pri takšnem stanju duha mislimo, da bomo imeli dobro politiko?
In tu leži eden od problemov. Prek medijev se je v zadnjih desetletjih prodajala nova religija. Religija kulture smrti, v katero lahko povežemo vse organizacije, ki se borijo za tako imenovane pravice vseh, ki niso popolnoma normalni. Od feministk, do ideologije spola, do LGBT-gibanj, do mirovnikov, raznih svetov za sovražni govor, gibanj refugees welcome itd. Seveda je na vsem še ščepec komunizma in socializma, da ne zgrešimo prave poti. In vedeti morate, dragi bralke in bralci, da živimo v paradoksu.

Zadnjič sem videl sliko zavedne feministke in borke za človekove pravice z majico Cheja Guevare. Človek, ki je bil psihopat, množični morilec in posiljevalec, je vzor neki dotični feministki. Vse je obrnjeno na glavo. V 25 letih smo pozabili, kaj je prav in kaj je narobe. Pozabili smo, da je posilstvo grozodejstvo, ki rani žrtev za celo življenje. Pozabili smo, da je splav umor nerojenega bitja. Pozabili smo, da je genocid slaba stvar, ne glede na razloge zanj. Pozabili smo, da smo ljudje in da lahko sobivamo samo, ko ni prvorazrednih in drugorazrednih in ko pravila veljajo za vse brez izjeme.

In ni kriva le politika. Krivi smo tudi mi, ker smo apatični, hladni in tiho. Jaz govorim preko tega medija. In še veliko drugih medijev je, preko katerih lahko podajate svoje mnenje. Čas je, da spregovorijo ljudje in povejo, da imajo dovolj. Dovolj imamo gospodarjev iz senc, dovolj imamo kulture smrti in dovolj imamo manjšine, ki manipulira z delovnimi ljudmi. Čas je za obrat na bolje.

Aleksander Rant