Umetniki, zbudite se – Socializma in kulturnega boja je konec!

Mitja Iršič.

Za francoskega književnika Jeana Racina je osnovno poslanstvo umetnosti, da se človeka dotakne. Vsa druga pravila so izumili le, da se uresniči osnovno poslanstvo. Strinjam se s to definicijo. Umetnost in katarzični občutek, ki človeka prevzame ob stiku z nekim delom, je zelo intimna izkušnja. Podobno kot kulinarične, verske, spolne in druge izkušnje iz mavrice človeških doživetij. Ljudje smo tako individualna bitja, da nas je nemogoče tlačiti v pakete univerzalne všečnosti, razen če nas v to kdo prisili. Meni je, na primer, všeč utalitarna industrijska umetnost. Recimo do neskončnih potankosti oblikovana, iz enega samega kompozitnega kristala izdelana lopatica turbine najmočnejšega letalskega motorja na svetu General Electric GE90-115, ki je razstavljena v vsej svoji skulpturni veličini v Muzeju sodobne umetnosti na Manhattnu. Vinku Möderndorferju bi se najbrž zdelo takšno čaščenje objekta, ki služi kapitalu, absurdno. Ne bi razumel, da nekateri umetnost najdemo v industrijskih inženirskih kompetencah. In prav je tako. Prosto po Racinu je osnovno poslanstvo umetnosti, da nas gane. Le nas kot posameznika. Če gane sosednjega opazovalca, ni več naša stvar. V popolnem svetu bi bilo res tako. Jaz bi si kupil vstopnico za Muzej sodobne umetnosti in se ves očaran zagledal v lopatico turbine. Vinko Möderndorfer pa bi posnel svoj aborni film z dolgočasno proletarsko tematiko v stilu stare sovjetske antiimperialistične propagande in oba bi bila srečna. Jaz bi doživel svojo katarzo in on svojo. Svet bi bil lep.

Vinko pa ima na žalost drugačne poglede na svet. Prepričan je v naslednjo tezo. Če mu jaz ne dam svojega davkoplačevalskega denarja, da bo lahko posnel svoj abotni film, s tem nad njim izvajam cenzuro. Se pravi edini način, kako lahko umetniku omogočimo delo brez ovir, je, da ga popolnoma sponzoriramo z državnim denarjem. Če ga ne, že nad njim izvajamo represijo. Prišli smo do prve domene slovenske umetniške avantgarde. Ker so neizpodbitno in konkludentno dokazano avantgarda, si zaslužijo sponzorstvo. Saj je umetnost panoga iz neke višje katarzične dimenzije, kar mi navadni državljani ne razumemo, ampak brez skrbi! Oni nam bodo razložili, kaj je RES umetnost in kaj ni, potem pa izdali račun.

Druga domena slovenske umetniške avantgarde je naslednja: umetnost v Sloveniji je poveličevanje, seciranje, analiziranje, komentiranje, tolmačenje in promoviranje razrednega boja. Nalijmo si že enkrat čistega vina. Slovenska umetnost obstaja s točno določenim razlogom že več kot 70 let. Z redkimi upornimi izjemami je umetniška srenja že vse od tedaj sestavljena iz sodelavcev SDV, partijskih veljakov, sinov in danes že vnukov partijskih veljakov. V diktaturi so bili umetniki ponižani na družbeno-politične uporabne idiote revolucije, tisti neposlušni so se hitro znašli na Golem otoku ali pa so morali na skrivaj imigrirati v svoboden svet. Nekje sem prebral, da smo v Jugoslaviji posneli več partizanskih filmov, kot je Hollywood v stoletni zgodovini posnel kavbojk. Vsaka obskurna bitka, na nepomembnem stranskem bojišču druge svetovne vojne, je doživela svojo filmsko premiero, s primesmi znanstvene fantastike. Nič čudnega, da se v državi, kjer prek vedno novih surogatov še zmeraj vlada boljševiška, projugoslovanska, antislovenska Stranka Demokratične Prenove, kriteriji za presojo umetniške superiornosti niso nič kaj spremenili od takrat, ko je bila vrhunska umetnost doprsni kip Maršala, ki maha pionirjem.

Zakaj sta film Vinka Möderndorferja sponzorirala Slovenski filmski center in RTV Slovenija?
Zato, ker govori o “globalni kapitalistični pošasti”, ki sredi finančne krize skuša požreti mlado družino. Kljukica. Ustrezno. Slovenijo Slovencem. Forum 21 odobrava. Zakaj sta Slovenski filmski center in RTV Slovenija sponzorirala film Stanje Šoka Andreja Košaka iz leta 2011? Zato, ker govori o delavcu, ki v času SFRJ pade v komo, nato pa se zbudi v post-apokaliptični kapitalistični neodvisni Sloveniji 10 let kasneje, ko kruti kapitalisti odpuščajo delavce in vsi živijo v strahu za delovno mestu, glavni junak na koncu celo v monologu pove, kako je v kapitalizmu človek človeku volk in kako imamo le še krajo in laži –  kot da bi sodeloval v predvolilni debati za stranko Levica. Kljukica. Ustrezno. Slovenijo Slovencem. Forum 21 odobrava.

Stranka Demokratične Prenove ima namreč preference in bo skozi nastavljene svetove, ki odločajo o veličini umetnine, usmerjala tok umetniških trendov v skladu z njimi. Stranki Demokratične Prenove samostojna Slovenija ni bila nikoli intimna opcija. Stranki Demokratične Prenove niti prostotržni kapitalizem ni bil nikoli intimna opcija.

‘Pasjeljubka’ in ‘zastavoskrunka’ ne bi bili nagrajeni, če v njunih performansih ne bi zavohali ideološke komponente
Z vsem spoštovanjem do ‘warholjanskega’ aspekta umetniškega performansa pasjeljube Maje Smrekar in ‘zastavoskruneče’ Simone Semenič –  takšna projekta ne bi nikoli bila požegnana in nagrajena z nagrado Prešernovega sklada, če ne bi šampioni slovenske kulture zavohali ideološke komponente, zakopane ne preveč globoko in dokaj prozorno pod bleferskima ekspozejema. Maja je hotela s K9 topologijo “tematizirati vzporedno evolucijo človeka in psa, ki ustvarja možnosti za razmišljanje o družbi, ki bi temeljila na bolj uravnoteženem sobivanju človeka z obdajajočim ga ekosistemom”, medtem ko Simona – ki je nagrado dobila predvsem zaradi gledališkega opusa ne le zaradi ekspozeja, ki je tako razburkal javnost –  raziskuje teme  “nasilja sistema nad posameznikom, položaj žensk v patriarhalni družbi, birokratizacijo družbe.” Se razumemo? Zelena je nova rdeča, kapitalizem ubija, moški izvajajo pasivno dominacijo nad ženskami, prisilna egalitarnost je pot demokratičnega socializma … Čisto vsakdanje teme v svetu neosocialističnih pravičnikov. Nam nekulturnim desničarjem oz. skrajno konservativnemu slovenskemu življu – kot nas je označil znani publicist – ta dela ne presedajo, ker tako izredno kompleksnih inštalacij ne razumemo de profundis. Preseda nam, da ju razumemo tako dobro – ker je sporočilo tako nadležno prozorno in v osnovi nič drugačno od celovečercev Bitka na Neretvi in Na Svoji Zemlji.

A je takšno cigansko žicanje vredno največjega pesnika v naši zgodovini?
Preseda nam, da sta kulturni praznik in Prešernove nagrade postala ideološki bojišči, kjer otroci revolucije gospodarje, ki so si jih sami izvolili, žicajo za usluge.

Leta 2016 jo je skupil Prešeren, ko ga je skupina aktivistov sredi begunske krize spremenila v refugees welcome aktivista. Takrat so v Cankarjevem domu govorci en za drugim pridigali, kako pomembno je, da slovenska družba postane vključujoča in multikulturna, režiser Marko Bulc je hotel po odru napeljati žico, slovensko himno pa so zaigrali tudi v arabščini. Se pravi čista politična provokacija, ki ni imela prav ničesar z dnevom kulture. Letos je bila tema beračenje državnega denarja, ker umetniki od svoje dejavnosti pač ne morejo preživeti. Sicer se ta tema vsako leto ponavlja, letos, ko odhaja kulturnim aktivistom najbolj naklonjeni premier v zgodovini, pa so začutili, da je treba spet pritisniti za še zadnji zvrhan koš rentnih darilc. Kot rečeno, nastop Vinka Möderndorferja bi lahko prevedli v: “Ljudstvo, vi ne razumete, kaj je umetnost, a dajte denar, da vam mi avatgardisti razložimo. Če ne boste, bo to pomenilo cenzuro in eventualno smrt države.”  Semeničeva je celo iskreno priznala, da ji je kot “samozaposleni ustvarjalki v kulturi najbistvenejši denarni del. Ta ne bo bonus, ampak način, kako bo lahko prebrodila določen čas”. A je takšno cigansko žicanje vredno največjega pesnika v naši zgodovini? Je vredno kulturnega dneva? Je vredno kulture? Je vredno umetnosti? Je to sploh še kultura ali mešanica političnega aktivizma in finančnega oportunizma?

Ko je katarzična ekstaza več vredna od praznjenja greznic
Da odgovorim na to vprašanje, bom razdelal zgodbo slovenskega slikarja. Tisti, ki spremljate moj Twitter, veste, o kom govorim. Več mesecev je trdil, da mu država nikoli ni plačala nič, da se s svojimi slikarskimi deli preživlja na prostem trgu. Nato je po pritiskih (najbrž v strahu pred razkritjem) vendarle priznal, da mu država plačuje minimalne prispevke za pokojnino. Očitno si želi še več, ker je prej brez kančka slabe vesti trdil, da od države ne dobi nič. Več kot očitno je, da tiste prispevke dojema kot neodtujljivo pravico, ki mu pripada. Ko sem ga pobaral, zakaj misli, da so njegove slike za slovenski narod tako pomembne, da mu moramo davkoplačevalci plačevati prispevke, ne pa recimo vodovodarjem, električarjem, bioinženirjem in mehatronikom, ni vedel odgovora, le nekako samoumevno se mu je zdelo, da smo mu zaradi nacionalne pomembnosti njegove dejavnosti vsi nekaj dolžni. Na koncu je rekel, da verjame v UTD in bi na tak način dobila tako on kot plebejski vodovodar. A kaj, ko je UTD utopija na ravni ropa banke, resnično stanje je pač takšno, da njemu država plačuje prispevke, nam plebejcem, ki se ukvarjamo s tuzemskimi dejavnostmi, pa ne. Katarzična ekstaza je pač vredna več od popravila zamašenega umivalnika ali praznjenja greznice. Gospod slikar ni nikakršna razvajena izjema. Ta “pripada mi” mentaliteta je kot rakasta tvorba razpasena po celotni kulturni sferi na Slovenskem. Nisem se še pogovarjal z umetnikom, ki ni začel dialoga o kulturi in umetnosti z obveznim: “Težko je biti umetnik v Sloveniji, želim, da bi država bolje poskrbela za nas.” Ta samoumevnost absolutne pravice po državnem preživljanju, ki jo izražajo na vsakem koraku, je naravnost neznosna. Ste kdaj naleteli na kakšnega samostojnega podjetnika, ki je dejal: “Težko je biti izdelovalec kolovratov v Sloveniji. Želim, da bi država bolje poskrbela za nas.” Pameten samostojni podjetnik bo pač uvidel, da je čas kolovratov mimo in raje začel izdelovati mize in stole. Kot bi pameten umetnik moral uvideti, da če ne uspe na prostem trgu, pač ne sme pričakovati, da ga bomo preživljali davkoplačevalci in bi mar začel razmišljati o drugih kariernih možnostih, umetniško udejstvovanje pa še zmeraj lahko ostane hobi. Vem, marsikomu se bo to zdelo bogoskrunsko do umetnosti. Ker takšen konzumerizem bo uničil umetnost, kajne? Saj je Möderndorfer vzvišeno dejal, da so “kulturna pričakovanja najširše javnosti zabavna glasba, kvazietno kultura, komedije s pačenjem nastopajočih, neskončne TV-nadaljevanke z lažnim čustvovanjem, napleskan kič ipd.” Torej bo komercializacija umetnosti pomenila, da bomo poslušali le še Avsenike in Modrijane, ne pa intelektualno superiorne, katarzično izpopolnjujoče presežke tipa podojila sem psico in svetu lucidno sporočila, da bi morali živeti bolj eko? Trdim, da ne. Trdim, da je to fantazma slovenske levičarske umetniške elite, ki želi upravičiti in zaščititi svojo rento.

Naša naloga je, da slovenske umetnike soočimo z globalno resničnostjo in dejstvom, da jim nismo nič dolžni
Pred kratkim sem bral članek o tem, kako se preživljajo ameriški umetniki v velikih urbanih središčih. Večina jih ima službe. Nadarjeni slikar iz New Yorka je dejal, da nima nobenih težav delati na bencinski črpalki od devetih zjutraj do petih zvečer, če je lahko nato, ko pride domov, še umetnik. Nekateri učijo in prodajajo svoje znanje naprej novi generaciji umetnikov. Briljantna kiparka, ki je danes že slavna, je začela tako, da se je preživljala kot samostojna publicistka in s tem delom nabrala dovolj denarja, da si je sponzorirala nakup prostora na razstavah. Pesnik z ducat izdanimi pesniškimi zbirkami je vozil taksi in zdelo se mu je super, da mu narava službe omogoča stik z veliko različnimi ljudmi,  ki so mu vsi po vrsti inspiracija za ustvarjanje. Vsak umetnik je imel za seboj svojo zgodbo o preživetju. A nihče od njih ni žugal proti Washingtonu, češ, “našim oblastnikom ni mar za umetnost!” Ker bi takšni klici šele v deželi proste podjetniške pobude, kot so ZDA, dobili pravilno patino absurdnosti, ki jo v napol socialističnih družbah, kot je naša, izgubijo. Naša naloga je, da slovenske umetnike soočimo z globalno resničnostjo in dejstvom, da jim nismo nič dolžni le zato, ker so ustvarili svojo bizarno avantgardno različico ekspozeja, ki sili v razmišljanje o gnilem kapitalizmu, nujnosti prisilne ekonomske uravnilovke in vseh radostih demokratičnega socializma. Ne sme jih biti strah služiti denar, saj zaslužek pravi umetnosti nič ne vzame, kvečjemu ji doda pomembno komponento odobravanja dela splošne javnosti. Naloga umetnosti je vendar, da gane. Če gane več ljudi, ki so pripravljeni za to tudi plačati iz zasebnih žepov, je to vredno še toliko več. Kot je rekel Andy Warhol, ki je tako čislan med slovensko avantgardo: “Ustvarjanje denarja je umetnost. Delo je umetnost. In dober posel je najboljša umetnost.” Torej umetniki, zbudite se – družbeno-politično koristnega udejstvovanja znotraj samoupravnega socializma je konec! Res je, da zna na naslednjih volitvah zmagati še en dvorni norček Stranke Demokratične Prenove, a tudi on vas ne bo rešil pred naslednjo globalno krizo in pred ekonomsko resničnostjo.  Očarajte širšo družbo ali pa si poiščite službo.

Mitja Iršič

* Edina dobra stvar, ki jo lahko odnesem iz letošnjih Prešernovih nagrad, je dejstvo, da so se očitno levičarji začeli goreče zavedati pravice do svobode izražanja, ko so pred kulturo nerazumevajočimi domoljubi branili Simono Semenič in njeno skrunitev slovenske zastave. Navdušen sem bil, da so začeli uporabljati izraze, kot so “svoboda izražanja je višja od nacionalnih simbolov” in “možnost satirizacije svetih objektov je temelj svobode družbe”. Upam le, da jih vnema ne bo minila, če bom pred ljubljansko mošejo izvedel instalacijo z naslovom “Mohamed s prašičjo glavo zažiga sveti Koran”, kot prvi del trilogije Vahabitski Triptih.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!