Ker je bil zaveden, veren Slovenec in klerik, nasprotnik komunizma in vplivnež v akademskih krogih, je bila usoda dr. Lamberta Ehrlicha zapečatena. Ker ni želel smrtonosnega komunističnega sistema, je smrt pričakala njega. Eden prvih, ki se je zavzemal za samostojno Slovenijo, je v dobrem duhu pomagal celo družini Kidrič. Ko so Borisa Kidriča obtožili terorizma in ga strpali v avstrijski zapor, je Ehrlich s svojim vplivom posredoval in mu omogočil svobodo. Z ženo sta hvaležnost nato izkazala na prav poseben komunistični način: najela sta morilca in naročila umor. Na to temo smo izbrskali tudi članek iz medvojnega časopisja. Spomenik terorista in vojnega zločinca Kidriča še vedno stoji sredi Ljubljane in se ga slavi kot narodnega heroja.
Dr. Lambert Ehrlich, ki so ga komunisti tako hladnokrvno umorili, potem ko je Kidriča rešil iz zapora, je predaval na teološki fakulteti slovenske univerze. Študente je z veseljem vodil po njihovi duhovni poti, kot vplivna katoliška osebnost pa je motil marsikaterega komunista. Bil je eden izmed glavnih trnov v peti partije, vodilne v boju slovenskega naroda proti okupatorju, ki je po vojni želela vzpostaviti svojo oblast.
Ehrlichu, ki je kot duhovnik do prve svetovne vojne aktivno sodeloval kot del slovenske prosvete na Koroškem, po končani vojni pa sodeloval z narodno vlado v Ljubljani, ki jo je leta 1919 na mirovni konferenci v Parizu celo predstavljal, je že zgodaj postalo jasno, da slovenskega naroda nihče ne spoštuje in ne upošteva. Kot zaveden Slovenec je na bratenje s Srbi in Hrvati gledal precej nejeverno. Idejni vodja akademskega kluba Straža in avtor Programa nove Slovenije je slednjega po kapitulaciji Jugoslavije predlagal obema meščanskima strankama, a ga nista želeli sprejeti. V njem je kot eno izmed političnih opcij predlagal samostojnost Slovenije, kar je komunističnim ideologom predstavljalo trn v peti, ki se ga morajo čim prej znebiti. S svojo vizijo si je očitno prislužil smrtno obsodbo.
Ehrlichovo zahtevo po ureditvi razmer so komunisti zlorabili in jo predstavili kot sodelovanje z okupatorjem
Komunisti niso zdržali pritiska in morali so ukrepati tako, kot znajo najbolje – z umorom. Zadnje Ehrlichovo dejanje, s katerim si je prislužil smrt, je bilo, ko je Italijanom izročil spomenico z analizo represalij, ki sta jih nad slovenskim narodom izvajala italijanska okupatorska vojska in komunistična VOS. V njej je zahteval ureditev razmer in konec pobijanja nedolžnih. Komunisti so tudi to zlorabili, kot znajo samo oni – spomenico so uporabili kot dokaz za Ehrlichovo namišljeno sodelovanje z okupatorjem, nato pa ga ubili.
O zahrbtnem umoru pisali tudi v medvojnem časopisju
O dogajanju so pisali že med vojno. Prilagamo članek iz medvojnega časopisja, ki opisuje, kako je Lambert Ehrlich rešil Kidriča iz zapora, ta pa je nato lomastil kot glaven akter povojnih pobojev. V članku iz leta 1942 je pod naslovom ”Dr. Ehrlich reši Borisa Kidriča,” zapisano: “Dr. Ehrlichu se je smilil mladenič, ki je slabo vzgojen zašel na zločinska pota komunizma. Sklenil je, da bo interveniral zanj pri bivših avstrijskih oblasteh, da ga oprostijo in spuste domov. In to se mu je posrečilo. Kidrič je profesorju Ehrlichu obljubil, da bo opustil vsako komunistično delovanje in se poboljšal. Le pod temi pogoji ga je dunajska policija izpustila na svobodo. Toda komunist ne sme poznati častne besede in nobene poštenosti! Komaj je bil Kidrič na svobodi, že je začel zopet rovariti proti redu ter pozabil, da ga je vezala častna beseda, ki ga je rešila smrti. Dr. Ehrlichu se je lastna dobrota in usmiljenost bridko maščevala. Spomladi letošnjega leta je dr. Ehrlich padel na povelje voditelja OF Borisa Kidriča v Streliški ulici pred Ljudskim domom, od istega Kidriča, ki ga je Ehrlich rešil smrti.”
Štiri leta po umoru je rdeča oblast posmrtne ostanke izkopala in jih raztresla na območju okoli Postojne, o Ehrlichu pa za vselej utihnila
Ker ni odobraval delovanja OF, boljševiške partije in revolucije, zavzemal pa se je za samostojno Slovenijo, so ga 26. maja 1942 pripadniki VOS-a ustrelili. Pogreba se je udeležilo več kot tisoč ljudi, leta 2000 pa so na mestu njegovega groba na ljubljanskih Žalah postavili spominsko obeležje. Glavni razlog njegove likvidacije je v tem, da je želel in deloval za samostojno Slovenijo. Odklanjanje OF, partije in komunizma je k temu seveda zelo pripomoglo. Izvedbi revolucije je bil izredno v napoto. Brezbrižna komunistična oblast se je po končani vojni še zmeraj bala njegove avtoritete, njegove posmrtne ostanke pa so leta 1946 izkopali iz groba in jih raztresli nekje okoli Postojne. Bil je eden prvih ljudi, ki so želeli in verjeli v samostojno Slovenijo, zato bi si zaslužil pomembnejše obeležje. Na žalost izrojena leva politika rada prireja zgodovino, na prave heroje, katerih dejanja jim niso v prid, pa namerno pozablja.
Anja Lepej