Kot je zapisal že pokojni svetniški papež Janez Pavel II., smo v tem svetu soočeni s spopadom dveh kultur. Kulture življenja, ki spoštuje življenje od spočetja do naravne smrti, ki je proti evtanaziji, ki je proti smrtni kazni in ki podpira družino kot osnovno celico družbe. Na drugi strani pa je kultura smrti, ki podpira prostovoljni samomor starejših, ki podpira umor nerojenih otrok in želi ohraniti planet tako, da s takšnimi ali drugačnimi sredstvi pomori večino človeškega življenja. Ti dve kulturi sta popolnoma nasprotni in se izključujeta. Med njima je lahko samo konflikt.
Danes se nam morda zdi, da je kultura smrti nekaj neresničnega, tisti, ki pa se borijo za življenje, pa so tako ali tako neki bebčki, ki molijo pred porodnišnicami in prepovedujejo splav. A kultura smrti je še kako živa. Je rak, ki se počasi razrašča v zahodni družbi. Razvejan je vse od vrtcev pa do domov za ostarele.
Prvi korak je zavestna vzgoja otrok za homoseksualnost, kar se dogaja že v slovenskih vrtcih. Homoseksualci, razen otrok iz petrijevke, potomcev ne morejo imeti, zato homoseksualna agenda služi kulturi smrti. Prav tako je hormonska kontracepcija v Sloveniji brezplačna. Vsaka mlada punca lahko gre k ginekologinji in ta ji bo z veseljem podarila set kontracepcijskih tablet, ob katerih lahko po mili volji menjuje spolne partnerje, ne da bi ji bilo treba skrbeti za nosečnost. Odlično, kajne? A nihče ne pove, da na tisoče žensk doživlja hormonske motnje, ki jih nikoli prej niso doživele. Mnogim se začne strjevati menstruacija, mnoge so pod vplivom tablet popolnoma druge osebe. Obstajajo pa še hujši primeri, saj je danes dokazano, da hormonska kontracepcija povečuje tveganje za raka materničnega vratu in raka dojk. Pa kaj potem, pravijo apologeti kulture smrti, še toliko boljše, nekaj jih bo umrlo, druge spet pa ne bodo imele otrok.
Naslednji korak je liberalizacija spolnosti. Ljubezen je postala postranski igralec v medsebojnih odnosih moškega in ženske. Vse je samo še svobodna spolnost, ki seveda vodi v porušene odnose, nezmožnost imeti resnega partnerja, zaupanja pa v takšnih zvezah tako ali tako ni. A mlade se v takšno mišljenje vzgaja v javnih šolah. Manj resnih zvez, manj porok, manj otrok – še ena zmaga za zagovornike kulture smrti.
Najpomembnejša disciplina abortivnega lobija, ki spada pod krovni dežnik kulture smrti, pa je jezikovni inženiring. Besede se načrtno spreminjajo, da bi izpadle všečne. Splav, umetna prekinitev nosečnosti, nadomestna mama. Kako čudovite besede. Nadomestite jih z besedami otrokomor, infanticid, umor nerojenega otroka, trgovina z materinstvom in dobili boste pravo sliko kulture smrti.
In kaj nam preostane? Le to, da smo glasni. Da z vso silo pričujemo za življenje. Znanost je že davno tega potrdila, da je zarodek v materinem telesu novo bitje. Ima svoj DNK, svojo krvno skupino, svoje možgane, srce, nogice in rokice. Je bitje, ki je nedolžno in vredno vse ljubezni, ki jo premoreta starša. Morimo najbolj nedolžne in si pravimo napredna družba. Smo zaostali, mračnjaški. Tisti, ki si pravijo progresivci, so v resnici regresivci. Gredo nazaj, ne naprej, s tem, da niti v najtemnejših obdobjih človeške zgodovine nismo v imenu napredka izvajali takšnih zločinov kot jih danes.
Abortivne klinike so klinike smrti. Pol milijona ljudi letno umre, ker so umorjeni. Milijon ljudi stori samomor. Okoli 20 milijonov ljudi umre zaradi lakote in vojne. A kar neverjetnih 60 milijonov otrok je vsako leto umorjenih v abortivnih klinikah. Zahod nima težav z rodnostjo. Težave ima z moralo in s tem, da kultura smrti trenutno zmaguje.
Za življenje se moramo boriti še naprej. Kajti abortivnega lobija ne zanima prihodnost. Njim je le do sedanjosti. Čez 100 let bodo na tem svetu le potomci tistih, ki zagovarjamo življenje, o kulturi smrti pa, upajmo, ne bo več duha ne sluha.
Aleksander Rant