Zakaj Kučan ne uporablja Facebooka in Twitterja?

Evropska poslanka Romana Tomc me je danes povabila na omizje, kjer bodo govorili o družbenih omrežjih, njihovih prednostih in tudi pasteh. Vesel sem, da bom sedel v druščini z Romano Tomc, dr. Žigo Turkom, Mihom Lavtarjem  in Petrom Jančičem. Seveda gre za zanimivo in pomembno temo, tako za politiko, gospodarstvo kot tudi novinarstvo. S Petrom Jančičem sva bila dolga leta novinarska kolega na Večeru in v času pojavljanja računalnikov so nekateri novinarski kolegi imeli velike težave, kako prestopiti s pisalnega stroja Olimpya na novo tehnologijo urejanja besedila. Digitalizacija pa v zadnjih letih tako silovito spreminja medijski prostor in medijsko kulturo, da mnogi tudi temu enostavno ne sledijo več. 

V Sloveniji družbeni mediji niso mediji
Ko novinarje napadajo, kako pišejo le negativno, kritično, črnogledo, slišimo pogoste odgovore, da le nastavljajo ogledalo družbi. Po tej logiki bi mediji le reflektirali dogajanja v družbeni realnosti, vendar je resnica ta, da mediji konstruirajo realnost. Tudi tista samovšečna razlaga, kako se nekaj ni zgodilo, če ni v medijih, ni kar tako iz trte zvita. Na tem mestu pa se postavlja vprašanje, kaj in kateri so sploh mediji, ki konstruirajo našo realnost.

V slovenski medijski zakonodaji, ki je na mnogih mestih zastarela, je termin medij rezerviran le za klasične medije, in tudi v javnosti se termin družbeni mediji razmeroma redko uporablja. Družbeni mediji (social media) ali novi mediji (new media) pri nas nadomešča termin družbeno omrežje (social network). Starejši, ki smo v novinarstvu delali že v prejšnjem režimu, smo preživeli tudi socialistično ero tako imenovanih sredstev javnega obveščanja ali javnih občil, kot je bila takrat terminologija za medije. Novinarji smo bili družbenopolitični delavci. Naloga družbenopolitičnih delavcev pa je bila ohranjanje oblasti delavskega razreda, avantgarda delavskega razreda je bila Komunistična partija, v Sloveniji jo je nazadnje vodil Milan Kučan. Človek kar ne more verjeti, v kakšni čudaški, nenaravni družbeni ureditvi in kako daleč od zdravega razuma smo živeli in delali.

Tuja literatura govori o državljanskem novinarstvu in družbenih medijih, ki so nastali v digitalnem okolju. To okolje je narekovalo novo komunikacijsko kulturo, drugačne bralne navade, drugačno sprejemanje medijev in soustvarjanje medijskih vsebin. Tehnika je omogočila, da imajo običajni ljudje dostop do medijev, vse bolj enostavni programi omogočajo, da ljudje hitro obvladajo orodja, kako posneti, napisati ali objaviti nek dogodek ali svoje mnenje.

(Foto: iStock)

Želje po cenzuri v družbenih medijih
Mediji, ki si pri nas lastijo ekskluzivo do tega termina, pa so v vse večjih težavah. Tisk drastično izgublja naklado in mnoge oblike tiska, ki smo ga nekoč poznali, so pred izumrtjem. Pri nas si nočemo priznati, da je konec obdobja, ko so bili mainstream mediji, to je radio, televizija in časopisi, primarni in edini vir novic, ko so imeli popoln monopol nad informacijami in zgodbami. Z začetki interneta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so spletne strani in družbeni mediji postali alternativni viri novic. Najprej blogi, nato pa izjemen vzpon Facebooka in Twitterja ter njun velik vpliv, ki se je najbolj pokazal v času zadnjih ameriških volitev. V zadnjem času je prišlo tudi do velikega preobrata v levičarskih političnih in komunikoloških krogih, ko se je začelo razpravljati, kako so družbeni mediji grožnja za demokracijo in so se začeli pojavljati razmisleki, kako jih omejiti ali cenzurirati. Pred tem so razlagali ravno obratno, namreč. kako je to odlično demokratično orodje. Politika se na eni strani veseli teh možnosti, ki jih ponujajo družbeni mediji, na drugi strani pa je politike strah, ker občinstvo ni več pasivno. Občinstvo lahko samo ustvarja vsebine in sodeluje v interakciji. No, Milan Kučan ne uporablja Facebooka in Twitterja, njemu še vedno dovolj dobro služijo stari mediji.

(Foto: iStock)

Razlike med družbenimi in klasičnimi mediji
Ali vsebine, ki jih ljudje producirajo in objavljajo v družbenih medijih, lahko imenujemo tudi novinarske vsebine? Ali so ljudje, ki pišejo v te medije, novinarji? Seveda so med novinarji in državljanskimi novinarji velike razlike. Tradicionalno novinarstvo naj bi gledalo na dogodek od zunaj, državljanski novinar gleda na dogodek od znotraj. Objektivnosti ni, objektivnost v novinarstvu je mit, v državljanskem novinarstvu in družbenih medijih si za kakšno “objektivnost” niti ne prizadevajo, v klasičnih in dominantnih medijih pa novinarji svojo “objektivnost” še posebej radi poudarjajo, da bi tako pokazali na svojo profesionalnost. Drži, pravilnost in verodostojnost poročanja bi morala biti v klasičnih medijih na bistveno višji ravni kot v družbenih medijih, vendar tu velikokrat ni prave razlike. Dominantni mediji bi morali ponujati preverjene in kakovostne zgodbe. Ali je bila zgodba nekdanjega Delovega novinarja Dejana Karbe o sinu kardinala Franca Rodeta preverjena in kakovostna? Dominantni slovenski mediji so glede preverjanja in kakovosti novinarskega dela velikokrat v večji kloaki kot družbeni mediji.

V klasičnih medijih gredo vsebine skozi uredniška sita, v družbenih medijih uredniški cenzorji ne obstajajo. Tradicionalni mediji so kot monolog, družbeni mediji so kot dialog. Novinarstvo v Sloveniji ni profesija, za vstop v polje novinarstva ni potrebna licenca, z njim se danes v tradicionalnih medijih lahko ukvarja vsakdo. Ko sem pred več kot tremi desetletji začel profesionalno novinarsko pot, je bil pogoj za vstop v novinarske vrste ustrezna izobrazba ali članstvo v Društvu novinarjev Slovenije, to pač zaradi tega, ker večina novinarjev takrat ni imela ustrezne izobrazbe. Veliko jih je bilo le s kumrovško fakulteto. Tudi državljanski novinar je lahko vsakdo, ne glede na izobrazbo, poklic, reference, pismenost. Kdor pač ima veselje.

Zato je bolj kot kdaj prej za spremljanje preobilice informacij na vseh platformah v množici najrazličnejših medijev pomembna in potrebna zdrava pamet. Izbira je velika, informacij je dovolj, le prave je treba izbrati.

Miro Petek