Znanje je moč: Zdaj vsi vemo, da je mafija ugrabila našo državo

Mojca Škrinjar (foto: STA).

Zdaj vsi vemo, da je mafija ugrabila našo državo, le da se razlikujemo v odnosu do tega dejstva. Mi, drugorazredni, ki stojimo ob stojnicah, in tisti, ki oddajo svoj podpis, to vemo. Posebej vedo tudi tisti, ki kljub temu, da so jim šefi v javni upravi prepovedali, strumno podpišejo obrazec PROTI DVOJNI CENI ZA ENOJNI TIR, in tudi tisti, ki bodo to storili še zadnje štiri dni in tako skupaj z vsemi nami povedali, da si želimo drugačno Slovenijo. Vedo tudi tisti, maloštevilni, pa toliko bolj bogati, ki jim vsota, ki jo mi, drugorazredni, dobimo na plačilni listi, ne bi zadoščala niti za dan njihovega razkošnega življenja. Vedo tudi, da za bajne vsote, ki jih dobijo zaradi mafijske dogovorne ekonomije, niso zaslužili niti s svojim delom niti s svojo pametjo.

Na potovanju se vedno počutim bolje. Novi kraji, nove dežele zapolnijo misli, vse je dobro, ni zavisti, hudobij, bančnih lukenj, neumnih železniških prog, tujina je velika, manjša je možnost, da srečaš kakšnega udbovca. Mladi celo najdejo službe tam. Daleč proč od družine, domačega kraja, domovine.

Stojim na stojnici, kjer zbiram podpise za preprečitev neumnega drugega tira, ki je vsaj trikrat predrag. Mlade družine z majhnimi otročki prihajajo do mene. Razlikujejo se le po naslovih, nekateri imajo stalno bivališče v Sloveniji, drugi v tujini. Pravijo, da so morali oditi s trebuhom za kruhom, ni bilo dela za njih doma. Otroci v vozičkih, na rokah, so ob starših mirni, ko se pogovarjamo s starši. Vsi mladi starši pa takoj razumejo, da je treba javni denar za progo razumno porabiti v dobro premišljenih projektih, vedo, da oni niso tisti, ki bodo  deležni dobro plačanih svetovalnih pogodb, vedo, da jih do blagostanja lahko pripeljeta zgolj trdo delo in pamet. Trdno odločeni podpišejo.

Möderndorfer izdal že kup političnih strank
Obiščejo me starejši ljudje in mi potožijo o svojem razočaranju. O tem, kako so trdo delali celo življenje, danes pa so deležni pokojnine, s katero komaj shajajo. Sprašujejo se, ali si to zaslužijo. Da lahko s svojo pokojnino komaj plačajo položnice in skrbno razmislijo, kakšno hrano si bodo lahko kupili, nosijo stare obleke, saj ne hodijo nikamor, kjer bi potrebovali lepa, nova oblačila. Lahko si privoščijo vozovnico mestnega prometa in berejo knjige iz mestne knjižnice, slab informativni program javne televizije morajo plačati, od tu naprej se vse konča. Podpišejo zahtevo za referendum Proti dvojni ceni za enojni tir.

S kolesi se hitro pripeljeta dva mlada fanta, pravita, da sta  študenta strojništva in gradbeništva, podpišeta zahtevo, pa saj ni dileme, pravita in se smejita. Prihajajo mladi pravniki, ekonomisti, kot se mi predstavijo, in povedo, da za neumne jih pa ne bodo imeli in odločno izpolnijo obrazce. Pride znanka, nimam časa zanjo, ne moreva klepetati, toliko je ljudi okoli stojnice, ki jim je treba dati obrazce, jim kaj pojasniti. Nekateri ne vedo zadosti, zato temeljito sprašujejo. Redko koga razlaga ne prepriča, z njo niso zadovoljni le tisti, ki so prišli z namenom provokacije. Jani Möderndorfer me še ni obiskal, morda to še načrtuje. Ne bojim se njegovega obiska, še manj njegovega intelekta. Človek, ki je izdal že kup idej (beri: strank) in sledil svojim kratkotrajnim koristim, ni nikakršna avtoriteta, niti strokovna niti moralna.

Plačilo za delo na stojnici? 60 minut na uro
Ustavi se obrtnik in mi vrne podpisani obrazec, pravi, da ni bilo, hvala Bogu,  treba plačati za ta podpis nobene pristojbine in nam vsem trem na stojnici, dvema gospema in gospodu, želi plačati kavo, zato pusti na stojnici tri evre. Tečem za njim in mu hočem vrniti denar, ki ga za vse na svetu noče vzeti nazaj. Pustim denar na stojnici, med praznimi obrazci in drugimi papirji. Zvečer, ob koncu obratovanja upravne enote, se spomnim na tiste tri evre. Kje le so, pobrskam, ko pospravljam papirje. Lepo so tam, nihče jih ni ukradel, čeprav se je ustavilo tisti dan tam več kot sto ljudi in podpisalo zahtevo za referendum. Nasmejim se, no, zdaj vemo, kje so tisti pošteni  državljani, k stojnicam prihajajo!

Zanemarljivo malo ljudi pride z nesramnimi pripombami, nekdo me vpraša, koliko nam, dekletom in fantom na stojnicah plačajo za to. Zabrusim mu, šestdeset minut na uro in se mu smejim. Odgovor mu zapre usta, mimo pride gospod in prinese  kavo v termovki in vodo. Vsak dan doma skuha kavo, naloži vodo v torbe in vse obesi na kolo ter obide celo Ljubljano in vse stojnice, pravi. To je njegov prispevek. Hvaležno si za hip oddahnemo in srknemo požirek kave.

Zdaj vemo, da je mafija ugrabila državo
Medtem ko poslušamo o tem, zakaj je sedaj negospodarno prodati Novo Ljubljansko banko, se izvali nova afera, ki  vsak  dan  dobiva mlade, kako so prali iranski denar v tej banki, kako so denar od prodaje drog prali v drugih podružnicah te banke v tujini in nihče v Sloveniji ne verjame več pravljicam o negospodarnosti prodaje banke. Nihče, prav nihče, ne verjame več v uspešno zdravstveno reformo, če mora  parlamentarna komisija ugotoviti, da so žilne opornice trikrat predrage, pa bi morali to vedeti in ukrepati vsi uradniki in ministrica. Nič več ne verjame, da bo v Hočah dobilo delo tisoče ljudi (v Mercedesovi lakirnici v Nemčiji  menda lakirajo avte samo še roboti) in tudi nihče več ne verjame, da je najbolj plodna zemlja pravi prostor za novo proizvodno halo ob toliko  opuščenih industrijskih predelih v Mariboru.

Zdaj vsi vemo o tem, da je mafija ugrabila našo državo. Le da se razlikujemo v odnosu do tega dejstva. Mi, drugorazredni, ki stojimo ob stojnicah, in tisti, ki oddajo svoj podpis, to vemo. Posebej vedo tudi tisti, ki kljub temu, da so jim šefi v javni upravi prepovedali, strumno  podpišejo obrazec PROTI DVOJNI CENI ZA ENOJNI TIR, in tudi tisti, ki bodo to storili še zadnje štiri dni in tako skupaj z vsemi nami povedali, da si želimo drugačno Slovenijo. Vedo tudi tisti, maloštevilni, pa toliko bolj bogati, ki jim  vsota, ki jo mi, drugorazredni, dobimo na plačilni listi, ne bi zadoščala niti za dan njihovega razkošnega življenja. Vedo tudi, da za bajne vsote, ki jih dobijo zaradi mafijske dogovorne ekonomije, niso zaslužili niti s svojim delom niti s svojo pametjo.

Prihaja čas, ko nam ne bo treba iti v tujino, da bi tam dobili službo ali vsaj pozabili  grozote, ki se nam dogajajo vsak dan. Ta čas se je začel. Z dnem, ko so nastopili fantje in dekleta na ulici, s te ali one strani stojnice. Fantje in dekleta, ki so pametni, pošteni, ki jim je mar blagostanje in sreča vseh.

Mojca Škrinjar