Zemljarič, Hrastar, Isajlović: Udbaši, ki so vedeli za osamosvojiteljske težnje in nam načrtno ukradli novo državo

V večini republik nekdanje skupne države Jugoslavije se s pripadniki bivše politične tajne policije po osamosvojitvi ni obračunalo, znano je le majhno število aretacij nekdanjih udbašev na sosednjem Hrvaškem, v Srbiji pa se na to še pripravljajo, saj bodo v kratkem odprli vojaške arhive in naj bi bilo kmalu več znanega o zločinih UDBE, čeprav je bila večina obremenilnih arhivov že uničenih. To velja tudi za slovenske arhive, saj naj bi jih po nekaterih podatkih ostala samo petina. Večina zločinov slovenskih udbašev tako verjetno nikoli ne bo obelodanjena, saj so iz arhivov  izbrisana tudi imena najvplivnejših mož, ki pri nas še vedno vlečejo nizi iz ozadja. Še danes imajo veliko moč, kapital in informacije, zato pa tudi številne privilegije, ki jih dovoljujejo in omogočajo levi politični lobiji. Izkoriščajo jih predvsem za obračunavanje s slovenskimi pomladniki, izčrpavanje državne blagajne in politično lobiranje.

V preteklosti smo že poročali, da nekdanji vplivni udbovci najraje obračunavajo s pripadniki slovenske pomladi, ki so v Sloveniji odločno pripomogli k razpadu enopartijskega sistema oziroma Jugoslavije. V javnosti v zadnjih dneh najbolj odmeva primer poslanca SDS Zvoneta Černača, ki se je znašel v središču sodne bitke z nekdanjima uslužbencema Sove Iztokom Podbregarjem in Bojanom Bratušo. Slednja sta bila medijsko izpostavljena v aferi Sova leta 2007, ko je preiskava Šturmove komisije obelodanila nepravilnosti slovenske obveščevalne službe.

Černač je rabote, ki jih je ugotovila t. i. Šturmova komisija, takrat izpostavil in pri tem poudaril, da je Sova pod Podbregarjevim vodstvom delovala kot nekdanja tajna politična policija. Podbregar pa je nato napovedal odškodninsko tožbo proti Černaču, češ da je slednji posegel v njegovo dobro ime. A se je Podbregarju zalomilo, saj je bila tožba kasneje zavrnjena. Iz sodbe jasno izhaja, da Černač v ničemer ni ravnal protipravno. Podbregar se je na sodbo pritožil, Višje sodišče v Kopru pa je odločitev nižjega sodišča decembra 2015 potrdilo.

Kako udbovci obračunavajo s Černačom, smo že pisali.

Kako udbovci obračunavajo s Černačem, smo že pisali.

Nekaj podobnega je storil Bratuša, ki je Černača tožil leta 2011 zaradi obrekovanja na podlagi lažnih novinarskih zapisov. Sodni epilog še čakamo, saj je okrožno sodišče v Kopru na prvi stopnji Bratuševo tožbo zavrnilo, a se je slednji pritožil na višje sodišče, ki je zadevo vrnilo v obravnavo koprski sodnici, ta pa je nato spisala diametralno nasprotno sodbo, na katero se je pritožil Černač. Obstaja utemeljen sum, da sta Bratuša in Podbregar s svojimi poznanstvi vplivala na sodišče, sodnica pa se je naposled ustrašila obračunavanja z nekdanjimi udbovci.

Ni prvič, da so slovenska sodišča ustavila sojenje omenjenemu dvojcu. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti v Sovi je pred leti stekel kazenski postopek zoper Iztoka Podbregarja in Bojana Bratušo, a je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo zavrnilno sodbo, potem ko je maja 2013 od pregona brez obrazložitve odstopil okrožni državni tožilec Matej Peterca, o čemer je takrat pisala Demokracija. Leta 2014 so iz nikoli pojasnjenih okoliščin ustavili še odškodninski postopek, ki je tekel prek državnega pravobranilstva proti obema omenjenima za približno 61 tisoč evrov.

Iztok Podbregar je za pretekle zasluge po odhodu s Sove dobil dobro plačano službo pod okriljem Univerze v Mariboru, saj je od oktobra lani dekan Fakultete za organizacijske vede. Bratuša pa je dovolj zaslužil že prek Sovinega nelegalnega podjetja Webs, občasno pa opravlja tudi tajne vohunske naloge, kar je razkrila afera Sazas.

Neposredne povezave s sodstvom ima tudi bivši agent Sove Zvonko Hrastar, o katerem so levičarski mediji le redko poročali, čeprav je soprog Branke Zobec Hrastar, nekdanje tožilke, ki je Janeza Janšo obtožila v aferi Patrija. Gre za absurno situacijo, saj je nekdanji kriminalist leta 1988 aretiral Janšo. Pred kratkim je izgubil sodno bitko z državo zaradi izgube službe v Slovenski varnostno-obveščevalni agenciji.

Foto: Wikipedia. Mož s kovčkom, ki Janšo pelje na zaslišanje, je Zvonko Hrastar.

Foto: Wikipedia. Mož s kovčkom, ki Janšo pelje na zaslišanje, je Zvonko Hrastar.

Nekdanji član partije in udbovec sicer zanika svojo vpletenost v politični konstrukt proti Janezu Janši v času afere JBTZ, v času nastopa prve Janševe vlade pa si je na vse pretege prizadeval normalizirati svoje odnose s prvakom stranke SDS, saj je nekdanjemu premierju med drugim napisal tudi osebno pismo, v katerem ga je opozarjal na številne kršitve v Sovi. Naj spomnimo, Hrastarja so s Sove odpustili zaradi neresnosti, saj več dni zapored iz nepojasnjenih okoliščin ni prihajal v službo. Hrastar se je nadejal sodelovanja z Janšo, da bi obračunal z ljudmi na Sovi, ki so ga odpustili (to naj bi lastnoročno podpisal tedanji direktor Iztok Podbregar).

Ker Janša z nekdanjim udbovcem, ki ga je leta 1988 pomagal spraviti v zapor, ni želel imeti ničesar, se mu je Hrastar odločil maščevati. Njegova žena Branka Zobec Hrastar je spisala obtožni predlog zoper Janšo v aferi Patrija, sam pa je v medijih ves čas zanikal, da bi o tem karkoli vedel. Enemu izmed slovenskih medijev je tedaj celo zatrdil, da se z ženo ne pogovarja o službenih zadevah. V letu 2010 je tudi napovedal je tožbo zoper Janšo, če se mu ta ne opraviči.

Sledilo je maščevanje …
Da si nekdanji udbovci v Sloveniji radi jemljejo prekomerno pravico, česar so navajeni še iz bivšega enopartijskega sistema, so pokazali tudi dokazi, da je Hrastarjeva žena priredila del predloga v zadevi Patria. Janša in odvetnik Franci Matoz sta v postopku izvajanja dokazov takrat predstavila odstavek iz obtožnega predloga v zadevi Patria, kjer Hrastarjeva trdi, da je Marija Crnkovič, žena Ivana Crnkoviča, Wolfgangu Riedlu poslala elektronsko sporočilo. V tem elektronskem sporočilu naj bi trdila, da se bodo za posel dogovorili še s predsednikom vlade, kar je Janša takrat bil.

Da je šlo za ponarejen dokaz, je ugotovilo sodišče
To je bil v celi zadevi Patria eden izmed ključnih dokazov za Janševo vpletenost, a je sodnik Zvjezdan Radonjić razsodil, da je ta dokaz Hrastarjeva priredila, saj je bilo v kazenski ovadbi zapisano, da je Crnkovičeva žena pripravila le osnutek elektronskega sporočila, ki pa ni bil nikoli poslan. Zanimivo, Hrastarjeva žena se je kmalu po obtožnici umaknila v privatno odvetniško pisarno, medtem ko je njen mož opravljal vlogo svetovalca za varnost v Merkurju, kjer ga je zaposlil predsednik uprave Merkurja Pesjak. Njegove naloge nikoli niso bile jasne in jih uprava niti ni želela deliti za javnostjo, kar priča, da je šlo še za eno v dolgem nizu svetovalnih pogodb, ki so jih nekdanji partijci dobili za pretekle zasluge.

Takšno svetovalno pogodbo si je z ministrstvom za finance pred nekaj leti zagotovil tudi podjetnik Dragan Isajlović, ki je bil prav tako znan kot član skupine nekdanje Službe državne varnosti, ki je leta 1988 aretirala Janeza Janšo in Davida Tasića. Isajlovića so pred časom predlagali tudi za člana nadzornega sveta Darsa zaradi njegovih “gradbenih referenc”, bil pa je tudi lastnik dveh podjetij, ki sta se ukvarjali s posredništvom.

Foto: STA. Dragan Isajlović.

Dragan Isajlović.

Iz podatkov o dejavnostih podjetij Di Trade in I.S.O., ki jih je ustanovil Isajlović, pa nikoli ni bilo mogoče priti do utemeljenih zaključkov, kakšne vrste svetovanje bi lahko njihov lastnik ponujal ministrstvu za finance. Eno izmed podjetij denimo sploh ni imelo prihodkov. Naj omenimo še, da je bilo podjetje Elmont d.o.o., ki je lastniško povezano z Isajlovićem, zastopnik za zloglasno Ultro, in to za tri države.

Isajlović naj bi torej službo dobil predvsem zaradi prijateljskih vezi z nekdanjim ministrstvom za finance Francijem Križaničem, a so se pri SD po zgražanju slovenske javnosti ustrašili, zato je Borut Pahor njegovo zaposlitev tik pred zdajci preklical. Isajlović naj bi bil sicer neke vrste kolovodja preiskave v konstruirani aferi JBTZ, o čemer je večkrat govoril tudi nekdanji lastnik založniškega podjetja Mikro Ada, Igor Omerza, in pri kateri je sodeloval tudi Miran Frumen.

Zemljariča povezujejo s številnimi umori emigracije
Javnosti pa je verjetno še najbolj od vseh poznan Janez Zemljarič, ki še od časa slovenske tranzicije sklepa velike posle in lobira, čeprav uradno ni registriran kot lobist. Danes 88-letni partijec uradno s svojim podjetjem ni ustvaril več kot za eno povprečno plačo, njegov vpliv pa se danes čuti predvsem v zdravstvu. V medijih se je v zadnjih letih največ pojavljal v času policijskih hišnih preiskav. Velja za enega izmed najvplivnejših stricev iz ozadja, javnosti so znane njegove tesne povezave z Milanom Kučanom.

Zgodovinar Roman Leljak je pred časom razkril dokumente, iz katerih po njegovih besedah izhaja, da je Zemljarič v 70. letih naročil umor nekdanjega hrvaškega emigranta in nekdanjega poročnika hrvaške domobranske vojske Nikico Martinovića v Celovcu. Ubila naj bi ga slovenska Služba državne varnosti (SDV), ko je bil načelnik SDV prav Zemljarič. Ko je novica preplavila slovenske medije, je “siva eminenca” napadel novinarja komercialne televizije POP TV, ki je želela iz prve roke informacije o njegovi domnevni vpletenosti v udbovske umore.

zemko

Udbovske strukture so povsem uničile idejo o uspešni državi
V prispevku smo poudarili samo nekaj najbolj znanih slovenskih nekdanjih udbovcev, čeprav je takšnih še precej več. Po informacijah, ki jih ima Roman Leljak, naj bi Udba leta 1946, ko je nastala, štela 20 tisoč sodelavcev, katerih število pa se je kasneje zaradi sistema ugodnosti za njihove družinske člane in potomce povzpelo do dramatične številke 35 odstotkov vseh ljudi, ki so živeli v Sloveniji. Po nekaterih zapisih v arhivskih dokumentih je Udba celo že leta 1987 vedela za razpad Jugoslavije in se zavestno vključila v demokratične procese z namenom ponovnega prevzema oblasti in nadzora nad ekonomijo in gospodarstvom.

Pred osamosvojitvijo in po njej so udbovci tako uničili vsaj 90 odstotkov obremenilnih arhivskih dokumentov, preprečili lustracijo, na politične funkcije in za direktorje bank in podjetij pa postavili svoje operativce. To je eden glavnih razlogov, zakaj se v Sloveniji komunizem še vedno zajeda v vse pore naše družbe, zakaj poveličevanje totalitarnega režima vladajoče elite še vedno potihoma dovoljujejo in zakaj Slovenija nikoli ni postala druga Švica, kot so si leta 1991 želeli slovenski pomladniki.

L. S.