V dokumentarnem filmu “3450 – Bratomor v Jami pod Macesnovo gorico”, ki ste si ga lahko ogledali v petek, 17. maja, na televiziji Nova24TV, je objavljen kratek posnetek pričevanja Franca Dejaka iz leta 1991 v Clevelandu, kamor je zbežal po koncu vojne, potem ko se je rešil iz množičnega morišča v Kočevskem rogu. Svoje spomine je skupaj s Francetom Kozino in Milanom Zajcem objavil tudi v knjigi z naslovom Ušli so smrti.
To je pretresljivo poročilo, kako so na lastni koži doživeli partizansko divjanje maja in junija leta 1945. “Ko se je partizan pripravljal na strel, sem sam skočil v jamo. Ustrelil je. Bil sem rahlo ranjen v levo stegno. Kmalu po padcu sem zaslišal glas kolega, ki mi je dejal, naj se premaknem na stran jame, če morem. Zavalil sem se na kraj in nekaj časa miroval.
Zahvalil sem se Bogu, da sem še živ, toda kaj sedaj. Ko so se mi oči privadile na temo v jami, sem opazil kolega, ki si je pripravljal nekakšno zaklonišče. Povabil me je, naj mu pomagam, da bova varna pred streli in detonacijami bomb, ki so jih občasno metali v brezno. V jamo smo padali vsi razgreti in prepoteni po vsem prestanem v zadnjih dneh, kmalu pa me je začelo zebsti, da sem šklepetal z zobmi. Slekel sem srajco nekemu mrtvecu in si jo oblekel.
Malo je pomagalo, vendar ne dosti. (…) Ves dan sem gledal, kako so mrtvi in mnogi tudi še živi padali v jamo. Klicali so: ‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Nekateri so glasno molili, drugi najbrž po tihem. Vsi še živi pa smo se pripravljali na onostranstvo. Živih nas ni bilo ravno malo; lahko rečem, da je polovica žrtev še živa padla v jamo. Nekateri so živeli le nekaj časa, drugi, manj ranjeni, pa tudi več dni.
Slišal sem, kako je nekdo klical svoja dva brata, Vinka in Toneta, pa ne dolgo, kmalu je utihnil. Vse tri sem poznal.” Tako je Franc Dejak v knjigi opisal grozote tistega 8. junija 1945. Spomnil se je celo velikosti jame: “Jama je bila približno 15 do 20 metrov globoka in na dnu ravno tako široka. Imela je obliko storža, torej je imela na vrhu samo okoli 5 do 6 metrov premera.”
Petra Janša