Ko Marcel Štefančič v Studio City eno od tem začne z vprašanjem “Ali nas mora biti strah?”, ko tematizira, bolje rečeno obsoja “politiko strahu”, in ko vidim, katere ljudi si izbere za sogovornike, vem, kam in kako se bo v temo brcalo.
No, naj še jaz povem par stvari o strahu. Strah, ki ga ljudje čutijo v tej begunski krizi, je normalen, torej logičen in povsem pričakovan, pa tudi legitimen je. Strah je tako rekoč pokazatelj neke psihične normalnosti. Če ljudi v tej begunski situaciji ne bi bilo strah, ne bi bili normalni. V nekaterih kulturah preizkušajo psihično normalnost otrok tako, da otroka postavijo v neko specifično situacijo in če ne pokaže pričakovanega strah, zdravniki (ali pa modreci) prepoznajo njegove psihične anomalije oziroma t. i. “zaostalost”.
Ksenofobija je zgolj refleks na strah
In če ljudi – pa ne mislimo samo Slovencev – v tem času ni strah beguncev in vseh težav, ki jih s seboj prinašajo, potem niso normalni. Po eni strani lahko nasedajo nekim levo-liberalnim litanijam, ali svoj lasten strah in ksenofobijo spreobračajo v svoje nasprotje, ali pa so preprosto butasti. Test normalnosti je, da je človeka neznanih stvari in situacij vsaj malo strah. Če bodo begunci v Sloveniji (ali pa v Evropi) še dve leti, je kar malce logično, da bo ljudi strah še dve leti – in če se čez dve leti izkaže, da je bil strah neupravičen, bomo pač rekli – ampak šele čez dve leti –, da je bil strah neupravičen. Vendar je strah v tem času povsem legitimen.
Človek opravlja določena sklepanja – indukcije in dedukcije – v svojem nezavednem povsem spontano in nehotno, torej nezavedno. Obilica informacij, predvsem neuradnih, ki jih imamo o teh beguncih, nas napeljuje v previdnost in določeno povsem nehotno logično sklepanje, in to v smer previdnosti, če ne celo strahu – ksenofobija je zgolj refleks na strah. Politična pridiga v smer, da je strah povsem neupravičen, je zgolj in samo pridiga, ki je vzniknila na krilih neke ideologije oziroma določenih “strpnih pogledov na begunsko krizo”.
T. i. nestrpnost s primesmi (manifestne) ksenofobije in (manifestnega) strahu je posledica povsem naravnih psihičnih procesov, ki potekajo v človekovi duševnosti, predvsem v nezavednem. Določena (povečana) neustrašnost in (pretirana) zaupljivost do beguncev – tudi v neznanih situacijah, kjer nas bi moralo biti strah – je pri mnogih ljudeh (lahko si sami rečejo, da so humanitarci) vzklila ravno zaradi boja proti lastnemu strahu in ksenofobija. Nekateri obrambni mehanizmi nam omogočajo, da neko čustvo – v tem primeru pač mislimo na strah in ksenofobijo – obrnemo v svoje nasprotje. Glavna obrambna mehanizma, ki to omogočita, sta t. i. “reaktivna formacija” in “(spre)obračanje v nasprotje”.
Humanitarni javni diskurz
Zelo ponesrečeno je pričakovati, da določenih ljudi ne bo strah v nekaterih neznanih situacijah (v povezavi z begunci) – in politični apel, naj ljudje vendarle ne (ob)čutijo ksenofobije in naj se počutijo varne, je smešen, če ne kar butast. Ksenofobija je povsem legitimno in pričakovano čustvo, če pač vemo, od kod iz otroštva se napaja. Zakonitosti infantilne libidinalne ekonomije res predstavljajo kvantno psihoanalizo, ampak se bo pač treba podučiti – mislim na leve anarho-liberalne – pri tistih, ki razumemo, kaj je strah, kaj tesnoba, kaj ksenofobija …
V celi zgodbi o nacionalnem oziroma kolektivnem strahu in ksenofobiji je treba par stvari pač vedeti. Cerarjevih svetovalcev ni bilo osebno strah, kaj bo z njimi in Slovenijo, zato so šli v nameščanje ograj na meji. Oni imajo zagotovo neko normativnost in znanje, da znajo logično sklepati in hkrati ne nasedajo anarholiberalnim trendom v pogledih na begunsko krizo.
Humanitarni javni diskurz, ki je dodobra kontaminiral slovensko levico – tudi leve ideologe in intelektualce ter politične analitike ala tandem Žerdin-Markeš (Delo) –, je po eni strani logičen, z določenega vidika celo nujen; begunci so vendarle ljudje, veliko je tudi otrok in žensk. Je pa po drugi strani treba uslišati tudi konservativni diskurz, ki je bolj domoljubno obarvan – država je pač simbol mame. V njem je dejansko več manifestnega strahu in manifestne ksenofobije.
Zanemariti ljudi, ki se bojijo, ni modro
Ampak kar zanemariti ljudi, ki se bojijo beguncev, in ki so skeptični do nameščanja beguncev v bližino vrtcev in šol, pa do polnjenja dijaških domov, pa vendarle ni modro. V demokraciji se morajo različna mnenja ljudi spoštovati in upoštevati. In ne gre za to, da je strah zapovedan, v smislu: “Bojte se!” Strah pri ljudeh je preprosto logičen nasledek pravilno doživetih infantilnih dogodkov, ki jih mora v otroštvu, v svoji primarni družini, doživljati vsak otrok. Načelo ugodja je univerzalno, izogibanje potencialnim nevarnim situacijam je tudi logično, prav tako zaščitniška logika v povezavi z otroki. Koncept človekovih pravic, tolerantnost (do “drugačnih”), sobivanje (z “drugačnimi”) so raztegljivi pojmi. Ohranjati enoumje v nacionalnih medijih pa tudi ni ravno normalno.
Zame je grozljivo, da ravno Delov tandem Žerdin-Markeš, tako rekoč, obsoja različne poglede na begunsko krizo. Markeš celo apelira, da bi morala nacionalna TV širiti enoumje – torej samo liberalne poglede na begunsko krizo (to namreč dela Štefančič v svojem Studiu City). Če je kritični um politično neopredeljen, bo vedel, da mnenje nekoga (npr. liberalca) ni vredno več kot mnenje nekoga drugega (npr. konservativca).
Begunske problematike ne moremo vzporejati z matematiko, kjer bi obstajalo eksaktno spoznanje in zadnja resnica. Begunska kriza je zelo atipična družbena tematika, na katero je mogoče gledati tako ali pa drugače. In mediji – posebej nacionalni, skupaj z dnevnim časopisjem (Delo, Dnevnik, Večer) – morajo prisluhniti levemu in desnemu mnenju ter spoštovati pluralizem interesov. Ker: v opredeljevanju “za” ali “proti” beguncem spoznanja ni.
Roman Vodeb