Kadrovska etika Mira Cerarja v praksi: Postavljanje naših in čistke nenaših kadrov

(Foto: iStock)

Še pred prevzemom oblasti leta 2014 so mediji poročali, da si je kasnejši premier Miro Cerar za samo eno pot na Koroško zaračunal dvojne potne stroške. Na dveh koroških srednjih šolah je namreč v enem dnevu predaval o njemu ljubi tematiki – o etiki in morali. Zgodba o dvojnih potnih stroških iz začetka Cerarjevega vladanja je zaradi bagatelnega zneska nekaj stotih evrov ostala majhna zgodba, a zelo pomenljiva. Bila je namreč znanilka modus operandija Cerarjeve vlade, kjer sta etika in morala zgolj floskuli, v praksi pa je nato prihajalo do brezobzirnega plenjenja po velikih državnih firmah in političnega nastavljanja povsem nekompetentnih kadrov, ki pa so bili – naši.

Veliki pohod Cerarjevih na položaje in funkcije po vsem državnem aparatu se vse do danes ni ustavil, prej obratno – se še pospešuje in konsolidira. Sedaj sta za državno kadrovanje zadolžena izključno najožja Cerarjeva sodelavca Erik Kopač in Aleksandar Kešeljević. Slednji pa ima zelo veliki vpliv tudi na novoimenovano predsednico uprave Slovenskega državnega holdinga Lidio Glavino, ki si je za naskok na ta položaj – kako tipično – sfrizirala svojo delovno biografijo.

(Foto: STA)

Naslednji kadrovski “podvigi” bodo …
Kadrovanje v državnih podjetjih je pred letošnjimi morebitnimi predčasnimi oz. rednimi volitvami drugo leto na vrhuncu. Letos bodo na udaru nadzorniški stolčki v nadzornih svetih največjih in najpomembnejših državnih podjetij, kot so Telekom Slovenije, Petrol, Zavarovalnica Triglav in Luka Koper. Letos marca so kljub odličnim poslovnim rezultatom želeli zamenjati tudi predsednika uprave Pošte Slovenije Borisa Novaka, a so si pri svojih velikih apetitih vsaj v tem primeru polomili zobe.

(Foto: iStock)

Če nisi “ta pravi”, se elita spravi nate – streljajo z vsemi topovi
Si bodo Cerarjevi predatorji polomili zobe še v kakšnem primeru? Pri čistkah nenaših kadrov je v zadnjem času najbolj medijsko izpostavljen direktor Slovenske filharmonije Damjan Damjanovič. Redko se namreč zgodi, da kakšen minister kar javno postavlja ultimate, do kdaj lahko kakšen direktor pod njegovo ingerenco ostane na položaju, pa čeprav Damjanoviču mandat poteče šele oktobra 2018. A kulturni minister Tone Peršak si je kljub dobrim rezultatom in uspehom ustanove, ki jo Damjanovič vodi že tretji mandat, zaželel novega direktorja. Bolje rečeno – so si ga zaželeli strici iz ozadja. Damjanovič ima namreč eno veliko pomanjkljivost – politično je nekompatibilen s sedanjo oblastjo.

Ko je padla tovrstna komanda, so se začeli pritiski z vseh strani. Najprej so določeni nahujskani osebki na začetku lanskega decembra sprožili stavko v orkestru Slovenske filharmonije, nato pa je kulturno ministrstvo 29. decembra 2016 izdalo sklep o izvedbi notranje revizije v Slovenski filharmoniji, a je Damjanovič vložil tožbo. Sodišče je nato odločilo, da je sklep ministrstva nezakonit, zato ga je odpravilo.

Damjanovič je kasneje na delovnem sodišču v Ljubljani vložil tožbo zaradi nezakonitosti stavke proti obema sindikatoma – Svizu in Glosi ter drugim članom, ki so sestavljali stavkovni odbor, ker so z nezakonito stavko škodovali ugledu in dobremu imenu hiše. Po drugi strani se je v boj za ta očitno prestižni položaj na področju slovenske kulture neposredno vključila tudi vlada, ki je ustanovitveni akt Slovenske filharmonije spremenila ravno po stavki zaposlenih v orkestru filharmonije. Z njim je razširila članstvo v svetu zavoda s sedanjih petih na šest članov in si tako povečala vpliv. Do datuma Peršakovega ultimata – 1. julija  je ostalo torej manj kot 3 mesece, Damjanovič je odhod s položaja odklonil, Peršak pa nerazumno vztraja pri svojem. Še bo – eksplozivno!

Dejan Kaloh