Smrt jugoslovanskega socializma oziroma kako je zgrešena politika diktatorja Tita in sodelavcev tlakovala pot balkanskim vojnam v devetdesetih

Foto: WikiPedia.

Jugoslovanski samoupravni socializem je pred desetletji za marsikoga predstavljal realno alternativo zgrešenemu sovjetskemu modelu, imel je goreče zagovornike po vseh nekdanjih republikah skupne države in jih ima peščico še danes. Zakaj se je torej tako nenadoma zrušil sam vase, se v svojem prispevku na spletni strani newyorškega magazina Jacobin sprašuje avtor James Robertson. V času hladne vojne je namreč Socialistična federativna republika Jugoslavija predstavljala konkurenco sovjetskemu modelu, saj je delavcem na videz dajala pravico demokratičnega nadzora v svojem delovnem okolju. Celo na zahodu so demokratični socialisti jugoslovanski model predstavljali kot bolj humanega v primerjavi s stalinističnimi reformami v Sovjetski zvezi. Toda v zadnjem desetletju hladne vojne, torej osemdesetih letih, je Jugoslavija zašla v hudo krizo, iz katere se nikoli ni rešila. Na pogorišču skupne države je ostalo kar 20 milijard dolarjev zunanjega dolga, partijski politiki so se čez noč prelevili v nacionaliste, v začetku devetdesetih je izbruhnila krvava balkanska vojna.

Jugoslavija se je v enem samem desetletju iz države navideznega progresivnega upanja spremenila v simbol balkanskega nazadnjaštva in etničnega sovraštva. A kot piše ameriški magazin Jacobin, se jugoslovanske težave v resnici niso začele ob koncu hladne vojne, temveč mnogo prej – predpogoje za takšno krvavo vojno so ustvarili politiki s svojim alternativnim socializmom. Jugoslovanski komunisti so, kot je znano, izbrali svojo neodvisno pot po Informbiroju in razkolu s Sovjetsko unijo leta 1948. Spor je bil tvegan, toda politični voditelji so doma uživali široko podporo javnosti, čeprav je bila zaradi tega vojaška oskrba oslabljena, tuji trg pa znatno skrčen.

Ko so se ločili od sovjetskega bloka, so bili Josip Broz Tito in partijci primorani premisliti o ciljih svojega revolucionizma: v letih 1949 – 1950 pa so tako vodilni partijski teoretiki, Edvard Kardelj, Milovan Đilas in Boris Kidrič, položili temelje jugoslovanskega socializma. Najprej so razvili marksistično kritiko Sovjetske zveze, kar ni bilo težko, saj so zunaj Rusije na tamkajšnje probleme opozarjali že najmanj 30 let. Pod diktatorjem Josefom Stalinom je namreč Sovjetska zveza postala despotska birokracija, hitra industrializacija  in prisiljena agrikulturna kolektivizacija pa sta vodili v smrt milijone ljudi med leti 1936 in 1938.

Milovan Đilas in Josip Broz Tito.

Nasprotujoča si politika jugoslovanskih socialistov
Čeprav so jugoslovanski komunisti vedeli za vse sovjetske težave, pa njihova t. i. socialistična revolucija, ki naj bi modernizirala večnacionalno državo in ji zagotovila neodvisnost, ni bila mogoča brez finančne pomoči Sovjetov. A spor med Jugoslovani in Sovjeti je bil neizbežen od partizanov v Albaniji naprej. Titova vlada je bila pravzaprav edino komunistično gibanje v Vzhodni Evropi in je na oblast prišla na krilih stiske ljudi in ne prek tankov Rdeče armade. Tito je od samega začetka ubiral drugačno zunanjo politiko od Stalina; če je slednji sprva iskal zaveznike na zahodu in skušal svojo državo prikazati kot konstruktivnega partnerja, pa je Josip Broz brez zadržkov izzval načrte atlantskih sil, da bi uveljavile svojo voljo v Evropi. Med drugim so Titoisti financirali grške komunistične upornike in Italiji grozili z vojno zaradi teritorialnega spora glede Trsta.

Jugoslovansko marksistično vodilo je narekovalo razvoj socializma, ki je zahteval t. i. “odmrznitev države” in ustvarjanje družbe kot “svobodno združevanje ustvarjalcev”. Prvi korak je bila načrtna decentralizacija države, s katero so lokalne vlade dobile večjo avtonomno moč. Slovenski voditelj Edvard Kardelj je to reformo opisoval kot vključevanje delavcev v državno mašinerijo, od najnižjih pa do najvišjih organov. Ustanovljeni so bili delavski sveti, s katerimi so delavci dobili veliko moč. Vseeno so se v naslednjih desetletjih pojavljali ogromni socialni konflikti, kot je bila zimska rudarska kriza v Sloveniji v sezoni 195 7 – 1958, pa študentski protesti leta 1968.

Kje je šlo torej narobe, se sprašujejo pri Jacobinu? Težavo vidijo v tem, da z navideznim samoupravljanjem partija v resnici ni želela podariti dodatne moči delavcem, temveč jih je želela disciplinirati. Čeprav se je s takšnimi instrumenti država dejansko odprla zahodu, pa so imele partijske reforme v resnici večinoma nasprotni učinek – samoupravne in tržne reforme so spodkopale gospodarske obljube socialističnega sistema.

Nenadzorovan porast razlik v plačnih razmerjih delavcev in razlike v razvitosti republik
Izobraženi delavci so denimo dosegli, da so se plačna nesorazmerja močno povečala. V kombinaciji s pritiski tržne konkurence in zavezo k razlikam v plačah, da bi zagotovili kvalificirano delovno silo, so partijci s samoupravljanjem dejansko povečali neenakost. Če so se plače v prvih letih načrtovanega gospodarstva ohranile v razmerju 1 proti 3, pa so do leta 1967 dosegle nesorazmerje celo do 1 proti 20! Prav tako so partijske reforme, ki so vzpodbujale k intenzivni gospodarski rasti, v resnici dosegle, da se je stopnja brezposelnosti po drugi svetovni vojni drastično večala. Če je še leta 1952 znašala 7 odstotkov, dva več od evropskega povprečja, je 30 let pozneje narasla na 15 odstotkov (v Sloveniji je bila 1,5-odstotna, na Kosovu in v Makedoniji pa kar 30-odstotna).

Ravno velike razlike v razvitosti posameznih regij so prispevale k oblikovanju drugačne zgodovinske zapuščine narodov v skupni državi. Zahodni, slovensko-hrvaški del države, se je hitro preusmeril na zahodne trge, medtem ko je jug, pod katerega so spadale republike pred Jugoslavijo pod upravo Otomanskega cesarstva, ostal močno nerazvit in nekonkurenčen. Jugoslovanski socializem, po katerem naj bi manj razvite države ujele bolj razviti, Slovenijo in Hrvaško, se ni posrečil. Čeprav so ob koncu osemdesetih let voditelji posameznih jugoslovanskih republik poskušali z novimi reformami popraviti storjeno škodo, je bil razpad države neizbežen. Socializem se je zrušil in devetdeseta leta so se začela s serijo krvavih civilnih vojn, ki so za več generacij zaznamovale regijo.

Jugonostalgija je v zadnjih letih zaradi krize v porastu.

Zakaj jugonostalgiki obujajo spomine na stare čase in zakaj jih ne bi smeli
Jacobin
zdaj opozarja na nevarno porast jugonostalgije med mlajšimi generacijami, za katero so najbolj zaslužne ideje o bratstvu in enotnosti ter jugoslovanskem neodvisnem socializmu, ki naj bi temeljil na pravicah in samoupravljanju delavcev. Zaradi krvavih vojn, ki so sledile razpadu države, se ljudje raje spominjajo obdobja stabilnosti in gospodarske rasti, toda ti tisti ljudje se morajo zavedati, da so balkanske vojne posledica zgrešene kontradiktorne politike, ki so jo po drugi svetovni vojni gradili komunistični politiki.

Trenutna kriza v Evropski uniji, ki je bila najbolj izražena skozi dogajanje na Balkanu, pa zdaj, tako Jacobin, predstavlja priložnost, da bi nove generacije pozivale k t. i. novi skupnosti, ki se bo začela s sodelovanjem, povezovanjem in bojem v družbi, ne pa s pobudami države od zgoraj navzdol.

T. F.