Kadar se mladi za nekaj zavzemajo, se zavzemajo testosteronsko, zagnano, neomajno, “z jajci” – v prvih vrstah so seveda oni, mladci. Vidi se jim želja po (nebrzdanem) uživanju. Ampak, ko se zavzemajo za nekaj, kar je na meji sprejemljivega, to lahko nastane hud družbeni in (posledično) politični problem.
Slovenski mladci – zvesto pa jim sledijo tudi mladenke – bi radi na vsak način legalizirali konopljo (kot omamno drogo). In na tej točki jih je treba prizemljiti in jim odločno reči NE! Problem je postal pereč v tistem trenutku, ko se je za legalizacijo začela zanimati še leva politika. Prednjačijo seveda “nedonošeni” politiki iz Združene levice. V njihovi poslanski skupini so se, takoj, ko so prišli v parlament, začeli zavzemati za legalizacijo konoplje v zdravstvene in t. i. rekreativne namene – beri: s konopljo bi se “zadevali”, omamljali.
Želja po uživanju in omamljanju
Seveda so zdravstveni nameni v vsem tem medijsko podprtem levem in študentskem aktivizmu v resnici povsem obrobni – manifestno pa se prav zdravstveni vidik fasadno postavlja v ospredje. V latentnem ozadju pa je ključna predvsem želja po uživanju, torej želja po omamljanju. Doseči prijetno počutje z omamo je družbeno izjemno problematično – in tega se je treba v celi “zgodbi” o legalizaciji konoplje najbolj zavedati.
Človeka obvladuje načelo ugodja, nas je poučil Freud, in nas hkrati pred željo po uživanju tudi posvaril. Imperativ uživanja – tudi skozi omamljanje s konopljo – gravitira v sfere Onega. Edina opozicija temu libidinalnemu imperativu predstavlja Nadjaz. Ravno Nadjaz je pri mladih še nerazvit oziroma “nedorečen”, nedokončan – pri sedanjih generacijah mladih je šibek Nadjaz kar paradigmatski.
Epidemija šibkega Nadjaza pri slovenskih moških
Rekel bi celo, da ima šibek Nadjaz (pri moških) v Sloveniji kar epidemične razsežnosti – bistveno drugače pa ni niti v ostalem “modernem” (Zahodnem) svetu. Šibek Nadjaz – kar v bistvu pomeni (moško) moralno nerazsodnost – ima svojo etiologijo, svoj način nastajanja. Moralna nerazsodnost, ki se v zadnjih letih bohoti med mladimi – še posebno med narkomani in podobnimi delikventi – v bistvu nastane v otroštvu, v primarni družini, v kateri močan, simbolno nekastrirani oče, nima avtoritete in je zato brez vzgojne moči.
Ključen je seveda (nepravilno razrešen oziroma nedokončan) ojdipalno-kastracijski kompleks. Ravno zato, ker nam razpada tradicionalna družina – ki nam jo ravno leva ideologija s pomočjo nacionalnih medijev spodkopava – kot država ne smemo legalizirati konoplje. Sedanji in tudi prihajajoči mladi rodovi se zaradi moralne šibkosti Nadjaza ne morejo in se tudi v prihodnje ne bodo mogli upirati imperativu (instantnega) ugodja/uživanja (s pomočjo legalizirane omame).
Tlakovanje ceste v pekel
Z legalizacijo konoplje bi jim država oziroma politika tako rekoč tlakovala cesto v pekel. Življenje mladih bi se ob “asistenci” omame s pomočjo konoplje popolnoma zavozlalo. Če ljudje nimajo močnega Nadjaza, mora država intervenirati z zakonom, torej s prepovedjo – zato, da se nam družba ne sesuje. S konopljo omamljeni ljudje bi samo “statično” uživali, postali bi nedejavni, apatično resignirani in sprijaznjeni z načelom “se ne da”.
Za družbo pa je veliko bolje, če si ljudje, posebno mladi, najdejo ugodje in zadovoljstvo, posledično pa tudi srečo, v nekaterih družbeno sprejemljivih dejavnostih. Sublimacija je obrambni mehanizem, skozi katerega je mogoče še kako uživati – npr. v športu, umetnosti ali pa v različnih hobijih.
Redno omamljanje s konopljo in zavožena življenja
Nagnjenje k omamljanju – bodisi s konopljo, alkoholom ali katerokoli drugo drogo (trdo ali mehko) – lahko postane družbeni trend, prava epidemija, ki jo lahko začno prav mladi. Zborovanje “konopljašev”, ki so ga imeli nedavno v Ljubljani – zahtevali pa so prav legalizacijo konoplje – je pokazalo, da je želja po (instantnem) uživanju skozi omamljanje s konopljo tako močna (hkrati pa je moralna razsodnost tako nizka), da se res lahko zamislimo in hkrati bojimo, da si bo konoplja v zakonodaji utrla pot skozi levo politiko.
To, da ima konoplja tudi zdravilne učinke – placebo efekt pa tudi opravi svoje –, je znano, in temu ne gre oporekati. Ampak uporaba konoplje v zdravilne/zdravstvene namene je čisto nekaj drugega kot rekreativna uporaba, torej omamljanje s to nevarno drogo. V svoji svetovalno-terapevtski praksi sem že nekajkrat naletel na primere, ko so si ljudje popolnoma zavozlali (in zavozili) življenja ravno zaradi rednega omamljanja s konopljo.
Država ne sme podleči pritiskom razvajenih smrkavcev
Izkazalo pa se je – (psiho)analiza je to nakazala/pokazala –, da so se omamljali – beri: konzumirali so konopljo (preko kajenja ali “kukijev”/”piškotkov”) – in to zaradi primanjkljaja v občutenju ljubezni, predvsem tiste mamine (in to v otroštvu); pri mnogih je bil problematičen tudi “preslab” ali celo odsoten oče. Naletel sem tudi na primere, ko so se nekaterim – res da redkim – rednim konzumantom konoplje občasno manifestirale (akutne) faze psihoze z nadležnimi halucinacijami, česar psihiatri, ki so jim predpisovali antipsihotične tablete, seveda niso vedeli.
Ko se takole kritično odzivam na idejo o legalizaciji konoplje, naj še povem, da sem nekoč nevede pojedel en velik “kuki”/”piškot”, ki me je tako “zadel”, da nisem prišel k sebi par dni. Moje misli so bile tako zelo nore, da se mi kaj takega pri kakšnem pretiranem alkoholnem opitju nikoli ni primerilo. Zato trdim, da država ne sme podleči pritiskom razvajenih smrkavcev (in levim politikom), ki jim je tako rekoč glavni cilj legalno uživanje skozi omamljanje s konopljo.
Država mora mladim zagotoviti delovna mesta, ne omamljanja s konopljo
Država oziroma politika mora mladim zagotoviti delovna mesta in spodobno življenje – če tega ne bo, se bodo mladi rodovi samo še omamljali na številne načine (od žalosti in življenjske bede, neperspektivnosti), tudi z ilegalno pridobljeno konopljo.
Če smo ravno pri (sedanji) ilegalni distribuciji (in pridobivanju, domačem gojenju in preprodaji) konoplje, je treba vendarle priznati, da je prohibicija resen problem. Na prohibicijo je vezan tudi kriminal. V zvezi s prepovedanimi stvarmi pa tako ali tako vemo, da najbolj privlačijo. Prohibicija je posebne vrste družbeni problem, s katerim ima država (policija, sodstvo, zakonodaja) velike probleme.
Preveč je simbolno kastriranih mladcev
Z legalizacijo bi marsikaj iz tega prohibicijskega registra res odpadlo. Vendar, v tem družbenem trenutku, ko nam mladi ne znajo sublimirano uživati in ko je njihov Nadjaz – torej njihovo moralno razsojanje – na nizki ravni, si ne smemo privoščiti legalizacije konoplje. Preveč simbolno kastriranih mladcev se dobesedno klati po naši državi – in ko bodo dobili možnost omamljanja s konopljo, bodo ta ponujen (instantni, umeten) užitek v svoji življenjski stiski tudi pograbili in izkoristili zakonske možnosti.
Problem torej ni samo konoplja kot omamna droga, problematična je predvsem nezrela in moralno nerazsodna populacija potencialnih konzumantov konoplje. Ravno iz gibanj “Gotof si!”, “Mi smo univerza”, “15o”, pa tudi iz “kockanja” zgradbe parlamenta smo se lahko prepričali, da so sedanji rodovi “smrkavcev” razvajeni, moralno nerazsodni in nagnjeni k (instantnemu) uživanju – neugodje izjemno težko prenašajo; funkcionalne odraslosti, torej postkonvencionalne stopnje moralnega razsojanja nikoli ne bodo dosegli, in ravno zato jim je omama s konopljo pisana na kožo/dušo.
Narcistični pacifisti
Ameriški psihoanalitik Bruno Bettelheim je svojo državo opozarjal na narcistično, torej patološko osebnostno strukturo akterjev pacifističnih protivojnih (proti-vietnamskih) demonstracij konec 60. in v začetku 70. let; to so mladci (in mladenke) znamenite ameriške seksualne revolucije (rock’n’rolla, Woodstocka in podobnih nebrzdanih uživancij).
V svojem času je bil Bettelheim sicer družbeno in politično osovražen – predvsem s strani pacifistov –, tudi v strokovnih krogih ga niso vsi razumeli. Vendar je njegova psihoanaliza takratnih študentskih demonstracij in nemirov v strokovnih krogih postala z leti zelo cenjena, saj se je navezovala na kritiko permisivne vzgoje Benjamina Spocka, za katero se je res izkazalo, da je povsem napačna. Benjamin Spock se je za svojo zmoto v propagiranju permisivne vzgoje proti koncu svoje (ne)ustvarjalne poti ljudem tudi javno opravičil.
Roman Vodeb