Legenda pravi takole: “Kamor je stopila Atilova noga, tam trava ni več rasla.” Ni povsem jasno, ali frazem res izhaja iz časov zadnjega hunskega kralja, toda skozi stoletja se je ohranil do danes in simbolizira popolno opustošenje, ki ga nekdo pušča za seboj.
Tostran Alp smo lahko materializacijo tega izreka z grozo spremljali v realnem času. Ne samo, da tam, kjer so hodili Robert Golob, njegovi ministri in njihovi lakaji, “trava ne raste več” – za njimi je ostalo pogorišče, požgana zemlja. Samo spomnite se na njihove samozavestne izjave, da bo ta levičarska ekipa popeljala Slovenijo na sam vrh med razvitimi državami, da je samo še vprašanje časa, ko se bo lahko vsak državljan srečal s kaviarjem in šampanjcem, ter da potrebujejo dva mandata, da to lahko uresničijo. Razen visokoletečih besed in obljub ni od tega ostalo prav nič. Še en njihov mandat in vsi bi lizali kamenje.
Ampak hvala Bogu, da odhajajo, da prihaja nova vlada, ki bo potrebovala dolge mesece, da si bo država opomogla od socialističnega opustošenja. Nihče ne ve natančno, kaj bodo ministri desnosredinske vlade našli v predalih, kaj bo padlo iz omar, toda ravnanje Goloba in tovarišev, ki po neuradnih informacijah opravljajo generalno čiščenje svoje zapuščine, kaže, da nič dobrega. Samo poglejte odhajajočega finančnega ministra Klemna Boštjančiča.
Še nedavno je govoril, kako v dobri kondiciji je Slovenija in da javne finance pokajo od zdravja. Ni minilo dolgo, ko je začel s pošiljanjem dopisov ministrstvom, da je treba varčevati, drugače bo proračunski primanjkljaj zrasel na 3,4 odstotka BDP.
In kaj so storili ministri, ki so opravljali tekoče posle? Svoje ideološke prijatelje in poulične podpornike so začeli na polno zaposlovati, izdajali so odločbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Nova vlada se bo tako soočila z razbohotenim javnim sektorjem; masa za plače za državne in javne uradnike se je pod Golobovo vlado povečala za 1,6 milijarde evrov (s 4,9 na 6,5 milijarde). In ni še konec. Zaradi sprejetega povečanja plač bodo stroški dela v javnem sektorju še naraščali. In potem pravijo, da so se malo uračunali. Kako, za božjo voljo, se lahko »zmotiš« za 0,5 milijarde evrov (po prvotnih ocenah naj bi stroški plačne »reforme« znašali 1,3 milijarde evrov, končni izračuni kažejo na 1,8 milijarde evrov)? Še bi lahko naštevali: od milijonskih aneksov pri gradnji infrastrukture do brezglavega dajanja davkoplačevalskega denarja nevladnikom za brezvezne projekte.
Že danes je jasno, da prihajajoča Janševa vlada ne bo imela nikakršnega finančnega manevrskega prostora, kajti fiskalno politiko so Golobovi fantje povsem zavozili. Podjetjem, ki dajejo ljudem kruh, in delavcem, ki so obdavčeni kot še nikoli prej, je treba vrniti ekonomsko svobodo. Predvsem bo treba v javnem sektorju zategniti pasove. Ali bodo znižali plače in drastično zmanjšali število zaposlenih ali bodo zamrznili nekatere nepotrebne in nenujne projekte ter aktivistične nevladnike odrezali od proračunskega korita. Nekaj bo treba narediti. Odhajajoča vlada pušča za seboj finančno puščavo, levičarji hkrati čakajo, da se Janševi ekipi, ki bo skušala zadeve spraviti v red, zalomi, nato bodo z vsemi topovi udarili po njej.
Ja, tipično levičarsko. In to ni samo občutek, to je dejstvo: med umikom z oblasti povzročajo največjo možno škodo, kar lahko označimo za sabotažo. Zdaj bodo v opoziciji, povzročali bodo nerede, zbirali podpise za referendume, parazitske levičarske ekstremistične poulične formacije bodo delo nove vlade blokirale, kjer koli bodo mogle. Medtem bo desnosredinska koalicija upravljala s kupom ruševin.
Treba bo zdržati in nikoli popustiti. Slovenija mora spet zadihati.
Jože Biščak, novinar, urednik in voditelj oddaje Kavarna Hayek