Nepredstavljivo: Za službo učiteljice nujno članstvo v komunistični partiji

(Foto: iStock)

Te dni smo si lahko v poznih nočnih urah ogledali film, ki prikazuje neizmerno fanatičnost in nepopustljivost terorista, ki mu Zlo zlomi vsa pozitivna čustva, ki mu sem in tja vendar sinejo na plano. Tisti, ki se borijo z Zlim v njem, z največjimi napori zberejo pakete svojega Zla in mu jih zoperstavijo. Vrne se starozavezna grožnja: oko za oko, zob za zob. Množica ljudi umre, mnogi pa ostanejo živi ravno zaradi silne krutosti zasliševalca. Kristus je premagan in Satan slavi.

Radovednost, ustvarjalnost, neutrudno delo in znanje omogočajo, da tisto, kar je bilo v preteklosti nepredstavljivo, v sedanjosti postane realnost, dejstvo. Predstavljanje, abstrakcija se rodi pri  nekaterih ljudeh prej, pri drugih kasneje, na splošno pa velja, da se povprečno polna sposobnost abstrakcije uveljavi z otrokovim trinajstim letom, nato se razvije do različnih stopenj. Visoka zmožnost abstraktnega mišljenja je lastna običajno izobraženim ljudem. Toda, kako skrivnostno, znanje v kombinaciji z utrjenimi prepričanji in strahom lahko za dolgo časa povzroči,  da se ideje potopijo v nepremično temo.

Mojca Škrinjar (foto: STA).

Tisti, ki so jim zapečatili usta s strahom, ki se je držal še dolgo po “osvoboditvi” leta 1945, so v sebi še trdno nosili spomin na demokracijo. Nato je spomin zbledel s trupli, begunci na poti v Argentino, prazne hiše, ki so ostale za njimi, so naselili s komunistični zombiji.  V osemdesetih letih sta srd in pogum  narasla ter se razbohotila ob padcu Berlinskega zidu. Niko Grafenauer si tako v 57. številki Nove revije, v članku Oblike slovenskega samomora, privošči kritizirati Franceta Popita, ki  je izjavil: “Pedagoški poklici zahtevajo opredeljene ljudi. Kdor ni opredeljen, ne more biti v šoli. Kdor želi biti v šoli, se bo moral pokoriti politiki ZK (op. p.: Zvezie komunistov): To ni kratenje ustavne pravice.” Nepredstavljivo. Danes si nihče v Evropi me more zamisliti, da si je nekoč, pa sploh ne tako dolgo nazaj, nekdo upal tako terorizirati ljudi. Pa vam zagotavljam, da je bilo to še kako resnično.

Ko sem mlada učiteljica na začetku osemdesetih iskala službo, mi je  ravnateljica z imenom in priimkom v šoli v Ljubljani povedala natanko isto: dober učitelj je komunist. No, pa ne bom učiteljica, adijo, sem ji rekla in odšla. Pred letom dni sem spoznala njenega sina: Nisem mu povedala, kaj je zganjala njegova pokojna mama. Naj počiva v miru, sem si mislila.

Mislili smo, da smo svobodni
Potem smo leta 1991 mislili, da je res nastopila svoboda, vanjo nas je ponesel srd in pogum, na krilih 57. številke Nove revije. Osamosvojili smo se, dobili demokratično ustavo in mislili, da smo svobodni. Toda prav kmalu smo vsaj nekateri videli, da to ni res. Pod krinko prijaznih demokratov so potihoma prinesli enoumje nazaj. Danes učitelju ni treba biti komunist, svoboden pa ni. Omejujejo ga prepričanja iz okolice,  vdor zamaskirane izrojene leve politike pod krinko civilne družbe, ki v šolo vrinja teorijo spola in uvaja namesto moškega in ženskega spola nek medspol. Onečaščajo ga kršitelji ustave, ravnatelji, kot ta, ki  te dni vabi na vpis v slovenski vrtec v srbski  cirilici. Nepredstavljivo.

Kritično in logično razmišljanje je sveta stvar, ki jo morajo učenci, dijaki, študenti in profesorji posvojiti, ji biti brezpogojno zvesti. Kako vendar je mogoče, da so visoko izobraženi ljudje na univerzah podlegali terorizmu komunističnih kadrovskih komisij in dopustili, da so jih  moralno politično presojali, kot Niko Grafenauer opisuje stanje na univerzah. In kako je mogoče, da je slovenski narod rodil take zombije, kot je bil France Popit?

Preprečimo, da bi v zombije spreminjali mlade
Za nazaj ni moč nič popraviti, ne obuditi mrtvih niti spremeniti zombije v ljudi. Zato preprosto zavedni Slovenci nismo dovolj kruti. Lahko pa vsaj preprečimo, da bi v zombije spreminjali mlade. Grafenauer prav v tem članku iz zdaj že daljnega leta 1987 opozarja na nevarnost, da  vrhunsko izobraženi odhajajo na tuje, kar pomeni samomor Slovenije. Toda danes ni prav nič drugače. Politične komisije (beri civilna družba) perejo možgane celo najmlajšim, na direktorskih mestih se bohotijo skrajni nesposobneži, Slovenija na dolgi rok umira z odhodom mladih, visoko izobraženih  v tujino, Zlo zavzema svoje mesto v družbi, ljudje so bili križani v sodnih procesih, ki so se vlekli dolga leta, simbol slovenske osamosvojitve pa so zaprli, medtem ko je Frau Merkel molčala. V demokratični Evropi. Nepredstavljivo.

Trideset let je minilo od tistega lepega dne, ko se mi je med sprehodom skozi staro Ljubljano zazdelo stopiti v knjigarno in prelistati nekaj knjig in revij. Ena se mi je zdela tako zanimiva, da sem jo kupila. Danes kot svetinja krasi moje knjižne police – 57. številka Nove revije. Izzvala je srd in bes vseh izsiljevanih, ustrahovanih, užaljenih in izkoriščanih. Zaradi nje sem svojim učencem pripovedovala o demokraciji, o tem, da nobena stvar ni tako sveta, da ne bi lahko kdaj podvomili vanjo. Da je dvom, preverjanje in razsojanje pot do razsvetljenja, ki ga je treba takrat, ko potemni, ponovno presvetliti z dvomom in si ustvariti nova prepričanja. Da je kritično razmišljanje obleka svobode. Danes ta revija, znanilec demokracije, ne obstaja več. Nepredstavljivo.

Zadnjič so se zbrali in proslavili izid  57. številke Nove revije tudi neki ljudje, zaradi katerih smo se tisti, ki smo sledili Novi reviji, počutili res nelagodno in nismo vedeli, ali bodo dali ukaz, da nas bodo dali na zborovanjih za demokracijo samo zapreti ali še kaj hujšega. Nepredstavljivo.

Danes  ponovno sporočamo vsem lažnivcem, nesposobnežem, kradljivcem in drugim teroristom, ki nas pehate v drugorazrednost: ne bojimo se vas! Čas je, da se spravite v svoje zombijevske vasi, v območje teme in zla. Dosti vas imamo, brez vas nam bo bolje!

Mojca Škrinjar