Pred kratkim je umrl Ivan Urbančič, eden najboljših filozofov, kar jih je doslej premogla Slovenija. Spomnim se ga, ko je rekel, da pravi filozof/modrec sploh ne bi smel javno filozofsko spregovoriti pred 50. letom. To bi po svoje pomenilo, da tudi kolumnisti, ki naj bi v svojih tekstih bralcem sporočali določene življenjske modrosti in jim na nek način solili pamet, sploh ne bi smeli pisati pred 50. letom. To še posebej velja za mlade ženske.
Pri nas pa pišejo kolumne in bloge mlade povzpetnice – misleč, da so modre in pametne. Namesto da bi razmišljale, kako bi imele otroke in družino, snujejo načrte, kako bi obšle materinstvo in porodniški dopust, potem raje delajo neko kariero in posledično stremijo k emancipaciji. Ponavadi gre za kakšne novodobne FDV-jevske “kulturologinje” ali “komunikologinje” (novinarke) ali pa FF-jevske književnice, pisateljice, literatke.
Ena takšnih se je pred kratkim kolumnistično bahala z dikcijo: “Ko je bil najmlajši od sinov star dobrega pol leta, sem šla za osem dni na konferenco v tujino. Poleg dojenčka sem doma pustila še dveletnika in šestletnika. In njihovega očeta, ki je šel pogumno v boj.” V svoji kolumni dotična “kulturologinja”, torej Siolova kolumnistka, potem paradoksalno omenja še psihoanalitika Johna Bowlbyja, ki je sicer eksplicitno opozarjal, da si mlade mamice takšnih norosti – v dobro dojenčka – ne smejo privoščiti.
Novodobno očetovstvo je produkt feminizma
Pediatrični psihoanalitik Donald Winnicott je v tem kontekstu dejal, da “mora biti mamica dojenčkov inventar, njegova brezpogojno vdana sužnja.” Dotična karieristična kolumnistka – podobno pa razmišlja ves ta FF-jevsko-FDV-jevski feministični podmladek – pa raje sledi zapovedi svoje FDV-jevske kolegice, ministrice Anje Kopač Mrak, ki je pred časom zakonsko hotela en mesec porodniškega dopusta preprosto prevaliti na očete. Paradigma t. i. novega očetovstva je norost, ki je zrastla na zelniku psihopatskega feminizma, ki zadnja leta ubija človeško družbo, slovensko pa še posebej. Jasno, da so vse te leve profeministične kolumne paradigmatsko enake, ker pač vsak berač – in očitno beračica tudi – svojo malho hvali. No, tudi jaz nisem izjema – ker pač hvalim Freuda in psihoanalizo.
“Bila sem grozna mamica”
Če se malce psihoanalitično lotim dotične kolumnistke, bi rekel, da si v resnici še do danes še vedno nezavedno ni odpustila, da je kot mlada, karieristično naravnana mamica prvega sina – sedaj ima še dva – za osem dni zapustila. Če bi bila čuječna in iskrena do sebe – če bi si znala pogledati v nezavedno – bi to kolumno napisala čisto drugače. In udarna dikcija bi se glasila: “Še sedaj si ne morem odpustiti, da sem kot mlada, neizkušena mamica – s feminizmom opranimi možgani – za osem dni zapustila svoega 6-mesečnega sina in šla na neko nepomembno konferenco v tujino za osem dni! Grozna sem bila!”
Angela Merkel je s svojo politiko popolnoma znorela
Če bi dojenčki spregovorili, feminizma dejansko že zdavnaj ne bi bilo več – feministke, torej “moškinje”, pa bi si že zdavnaj otipale oslovska ušesa, ki jih zadnja leta vlečejo za seboj kot kača svoj rep. Feministično-oslovski “i-a, i-a, i-a” odmeva po tej deželi Kranjski in vseh njenih ter naših dolinah šentflorjanskih. In nič drugače ni niti drugod po razvitem svetu. Nemška “top moškinja” Angela je s to svojo begunsko politiko popolnoma znorela. Če v Ameriki pride na oblast Hillary Clinton, nas moške in družbo lahko rešijo samo še razne Monice Lewinsky. No, če v Ameriki zmaga Donald Trump, nas pred njegovo norostjo reši le še njegova oziroma naša Melanija. Ameriko pred feminizmom in enačenjem spolov – in možato/falično Hillary – nas torej rešuje top mačist Donald Trump … Zagata je popolna.
Pri nas pa …
Slovenski feminizem je tako nor, da se lahko kosa s skandinavskim, še posebno norveškim. Obeta se nam ukinjanje moških stranišč, deljenih po spolu, ter ukinjanje pisoarjev. Na FDV-ju so najbolj nore aseksualno-lezbične feministke že zdavnaj plasirale to svojo noro idejo v javni diskurz – pod pretvezo, da imajo premalo predavalnic in preveč stranišč. Feministke so tako nore, da se v seksu z moškim zdijo same sebi “premagane”, zato refleksno kujejo lezbični seks v zvezde, ker v lezbičnem seksu nobena od žensk ni “premagana”. Zato je jasno, da se jim penis gnusi – kar se normalnim ženskam zdi absurdno, saj ga – “njegovo veličanstvo” namreč – kujejo v zvezde.
In moje poslanstvo je, da ta nori feminizem osmešim, ga skozi psihoanalizo razkrinkam in s svojimi kolumnami “pozdravim” vse te feministke in njihov podmladek, njihove stezosledke. In “pozdravil”, torej osvestil in psihoanalitično po(d)učil, bom tudi laike in intelektualce. Priznam, iskreno se trudim, da bi ljudi/bralce skozi te kolumne nekaj naučil – ne glede na boleče posledice, ki jih kot kritični mislec občutim. In potem me neka prepotentna smrklja označi kot “izrodek” – pravi, da sem “bizarni kolumnist, ki si za osnovo vzame Freuda in iz njega potegne najslabše, ga dobesedno preoblikuje v grotesko, potem pa s tem, kot kaki pubeci na fantovščini ob treh zjutraj s tičem nasilno maha naokoli.” Mimogrede: tudi iz psihoterapevta Zorana Milivojevića, ki je vrhunski strokovnjak, se norčuje.
Hkrati pa se – ko kritizira moj psihoanalitični neokonservatizem – še iz svoje mame, ki ji zagotovo želi najboljše, kar mama lahko želi hčeri, spotoma norca dela. Mama jo namreč bodri, da bi si lahko pri 32 letih vendarle lahko že ustvarila družino, imela otroke. Če bi dotična mama pisala kolumne in bloge namesto svoje hčere, bi ljudje imeli vsaj nekaj pametnega od tega. Namreč starejša kot je ženska, bolj je modra, več ve – tako kot moški. In Urbančič je imel prav, pa Wittgenstein tudi: res je treba molčati o stvareh, o katerih ne bi smeli govoriti. Še posebno naj umolknejo zelene, da ne rečem mlečnozobe kolumnistke in blogerke, ki jih zanima le kariera – da bi imele otroke, niti ne pomislijo, če pa jih imajo, jih pa zanemarjajo ravno na račun kariere.
Roman Vodeb