Roman Vodeb svetuje: Starši, ne ločujte se!

Foto: iStock

Pred dnevi sem tvitnil: “Problem sodobnih družin in družbe je, da imajo starši raje svoje užitke, kot svoje otroke – in se ločujejo kot po tekočem traku. Groza!” In potem so se ločenci začeli braniti …

Ta moja pridigarska modrost se je tudi delila na sto koncev in burna debata je stekla. Ker vsak berač svojo malho hvali, je jasno, da so se mnoge replike vrtele okrog teze, da je včasih ločitev neizbežna. In res je, včasih je ločitev staršev resnično neizbežna. Vendar če bi se oziroma se bodo starši (v bodoče) ob/po vsakem prepiru (in/ali varanju) kar ločevali, bodo njihovi otroci pogosto imeli ponesrečene duševne brazgotine, ki se bodo odražale tudi v širšem družbenem kontekstu. Takšni otroci bodo v odraslosti svojo ločitveno travmo oziroma frustracijo simptomatično vtkali v svoj partnerski odnos, v svojo družino in tudi v družbo. Velika verjetnost je, da se bodo tudi sami ločili – kljub temu, da bo ločitev povsem nepotrebna.

Naj vas ne premami seks, ki prej ali slej preraste v rutino
Zato da se to ne bi in ne bo dogajalo, vam posredujem nekaj iskrenih modrosti, ki niso zgolj pridigarske narave, pač pa imajo močno in konsistentno psihoanalitično teoretsko jedro. Ne gre za to, da sem zgolj jaz tako pameten, da vem, kako ponesrečeno so oziroma bodo zaznamovani mnogi otroci ločenih staršev. Gre tudi za to, da so se mi mnogi “prekaljeni ločenci” zaupali in priznali, da je bila to ena njihovih največjih napak njihovega življenja. V danem ločitvenem trenutku je mnoge premamil zgolj dober seks ali misel nanj, ki je/bo seveda po par tednih ali mesecih povsem zvodenel in postal rutinsko monoton – tak, kot je bil s partnerjem/partnerico oziroma možem/ženo. Včasih so bili ločenci med seboj zgolj nepopustljivo trmasti in načelni – in svojo trmo in revanšistično-sadistični užitek do partnerja/partnerice so imeli na nek način raje kot svoje otroke. Po svoje pa so bili tudi popolnoma nepoučeni, da ne rečem “glupi” oziroma “butasti”, saj niso vedeli/predvidevali, kako zelo njihovi otroci pri ločitvi staršev trpijo.

In potem se najde ženska, verjetno ločenka, ki se brani: “In to, da se ločiš oziroma si ločen niti slučajno ne pomeni, da nimaš rad svojih otrok …” Dotična ločenka zagotovo “ne šteka”, ne razume bistva teze, ker ne pozna teorije libidinalne ekonomije oziroma zakonitosti znamenitega načela ugodja. Vsak ločenec v resnici sam pri sebi dela kalkulacije – včasih zgolj nezavedne – v smislu, kaj je zanj bolj prijetno: ali to, da trpi še naprej in da ima otrok družino z obema staršema, ki se občasno kregata, ali to, da se loči in pri tem doživlja rahlo in začasno olajšanje, ugodje – a ima pri tem nesrečne otroke, ki imajo ločene starše oziroma razdrto družino?!

Starši, ne ločujte se! 2

Partnerske terapije rešijo marsikateri problem
V tem kontekstu se mnogi ločeni navadno jezno branijo takole: “Je mar bolje, da otroci gledajo, kako se tepeva in žaliva pred njimi?!” Ena od še bolj norih moških racionalizacij je šla v to smer: “Če bi jaz ostal poročen, bi imela moja otroka svojo mamo na Žalah, v grobu, mene, očeta, pa v zaporu. Zato je bilo bolje iti narazen.” No, temu ločenemu pametnjakoviču bi rekel, da vendarle obstajajo partnerske/družinske/zakonske terapije oziroma psihoterapije, kjer se partnerji/starši/zakonci lahko “naglihajo” do te mere, da so sposobni skupaj živeti brez kreganja in na ta način osrečujejo svoje otroke. Človek ni robot in dobra psihoterapija lahko marsikoga “nagliha” in “utiri” v normalnost, ki je potrebna za spodoben partnerski, družinski in zakonski odnos. Vreči puško v koruzo po enem ali nekaj začetniških prepirih ali varanjih je dejansko otročje oziroma moralno neodgovorno. Tako ravnajo funkcionalno neodrasli ljudje. Ker: ločitve se navadno zelo ponesrečeno končajo – navadno v še bolj nesrečni zvezi, ki pogosto tudi razpade. Ena od modrih replik se je na to temo glasila: “Vse se vrača, vse se plača. Samo da tega ločenci še ne vedo.”

Za otroke se ne skrbi, otroke se ljubi
Namreč tudi ločence slej ko prej sreča pamet. “Sama sem enkrat tudi ločena. Ta ločitev je na otrocih pustila posledice, čeprav moj sedanji partner, s katerim imam tudi enega otroka, ni nikoli ločeval med njimi – moji-tvoji.” In potem se najde pametnjakovič, ki reče: “So pa tudi izjeme, kjer ločenci potem še bolje skrbijo za otroke.” Moja replika se pri tem glasi: “Za otroke se ne skrbi – otroke se ljubi!”

Mnogi moralno neodgovorni moški navadno tudi dobro zaslužijo, ker z lahkoto zapopadejo divjo kapitalistično logiko prodaje (če je treba, tudi blefa), in pri svojih štiridesetih ali petdesetih letih z lahkoto očarajo mlado žensko in pridejo do adrenalinskega seksa ter na stara leta postanejo še mladi očetje. Najdejo pa se tudi takšni moški, ki se na stara leta vendarle “zdivjajo”, ker so njihovi otroci že odrasli, svoje psihopatske žene – beri: ženske, ki imajo vsaj mejno osebnostno motnjo (angl. borderline) –  pa jim tudi ni treba več prenašati. Takim se pač ne more veliko očitati.

Vnovčiti mladost in se ločiti ali ostati?
Mnoge ženske obvladuje druga logika: rade bi se ločile, navadno kakšno desetletje po poroki oziroma pred magičnim 40. letom; zato, ker imajo takrat še sprejemljiv EMŠO (beri: mladost, ki jo lahko še »unovčijo«), ker so še kolikor toliko lepe, ker po 50. letu s svojo telesno-obrazno lepoto ne morejo več libidinalno “trgovati” oziroma je ne morejo več unovčiti s takšno lahkoto. Ta skušnjava oziroma dilema je prisotna pri mnogih ženskah, predvsem tistih, ki kot deklice niso bile deležne pristne očetove ljubezni – bodisi ker očeta sploh niso poznale (ločitev ali zgodnja očetova smrt) ali pa je bil oče pravi kreten/bedak in so ga kot deklice sovražile. Mnoge ženske se ločijo, ko srečajo abrahama – medtem so izgubile in mladost in menstruacijo – otroci so odrasli, svojega “kretenskega” moža (mnogi moški so dejanski kreteni ali pa seksualni debili – skratka bedaki) pa jim tudi ni treba več prenašati (ker so tudi emancipirane/neodvisne in imajo svojo plačo). Torej, ko so otroci polnoletni, je ločitev bistveno bolj sprejemljiva oziroma manj sporna – v posameznih primerih pa tudi povsem logična.

Otroci ponavljajo napake svojih staršev
Žalostno pa je, da otroci ločenih staršev navadno ločitev ponovijo sami, podobno kot njihovi starši. Obstajajo redki otroci ločenih staršev, ki so sposobni aktivirati takšne obrambne mehanizme, da so si ob prvih pravih partnerskih prepirih (v povezavi s seksualno monotonijo/rutino) sposobni sami pri sebi odločno reči: “Tega, kar sta meni naredila moja starša, ko sta se ločila in zaradi česar sem neizmerno trpel, jaz svojim otrokom nikoli ne bom naredil! Jih imam preveč rad!”

Razumem človeka, ki ga čevelj zelo boleče žuli, pa si kljub temu ne bo dal odrezati noge in se na ta način ognil bolečini. Pri partnerskih/zakonskih/družinskih sporih se je mogoče pobotati tudi v psihoterapevtskem procesu – res da ne pri vsakem terapevtu. Osebno ljudi kar svarim pred poplavo raznoraznih družinskih psihoterapevtov, ki na svojih seansah v resnici – na nezavedno simbolni ravni – v bistvu terapirajo sebe, svojo primarno ali pa sedanjo razpadajočo družino. In zapomnite si: biti terapevt pogosto pomeni imeti diagnozo. Tistega, ki vleče v psihoterapevtske vode, ima sam velike psihične/duševne probleme, ki jih v resnici nikoli ni in ne bo dokončno predelal v še tako dobri učni analizi ali superviziji.

P.S.: To kolumno posvečam vsem tistim mladim parom/staršem/družinam, ki jim nisem mogel dopovedati, naj se ne ločijo. Tisti pa, ki ste mi hvaležni, da ste ostali skupaj, pa tako ali tako vse to, kar ste prebrali, že veste.

Roman Vodeb