Škandalozno: Sojenje brez obtožnega akta? Možno samo v Sloveniji, večina ustavnih sodnikov pa tega ne priznava kot dovolj hude kršitve človekovih pravic!

Datum:

V slovenskem sodstvu se je v pravnem smislu zgodilo nekaj dramatičnega, naravnost škandaloznega. Skoraj eno leto potem, ko pred sodiščem ni bilo več nobene vloge tožilstva, je sodišče brez tožnika kazenski postopek začelo kar samo. Ustavna sodnika ddr. Jaklič in Šorli sta prepričana, da to predstavlja nepopravljivo škodo. Še več, sodnik Šorli je v odklonilnem ločenem mnenju zapisal: “S tem, ko je (obdolženi, op. p.) potisnjen v navidezni kazenski postopek, za katerega ni bila izpolnjena temeljna predpostavka, se posega v njegovo osebno svobodo in dostojanstvo, izpostavljen je medijski stigmatizaciji, ustvarja se videz njegove krivde. Teh posledic ni mogoče odpraviti, na voljo je kvečjemu denarna odškodnina – satisfakcija.” S tem se strinja tudi sodnik ddr. Jaklič, ki ugotavlja: “Obravnava ga kot nekoga, ki v nasprotju s sodržavljani ni vreden najbolj osnovnih postulatov civilizirane družbe, temelječe na vladavini prava.”

Ustavno sodišče je obravnavalo ustavno pritožbo zoper vabilo na glavno obravnavo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 25. maj 2017 ter zoper dopis o preklicu in preložitvi glavne obravnave dne 6. junij 2017. Slednje sodišče v Mariboru je namreč takrat zoper pritožnika vodilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, vendar pa je ustavno sodišče zavrglo pritožnikovo ustavno pritožbo. To je podpisana sodnica dr. Jadranka Sovdat obrazložila s tem, da je pritožnik uveljavljal kršitve ustave, konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. “Ustavna pritožba se lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa zakon (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Vabilo na glavno obravnavo ter dopis o preklicu in preložitvi glavne obravnave nista akta, s katerima državni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, temveč sodita med ukrepe za zagotovitev (obtoženčeve) navzočnosti pri dejanjih v kazenskem postopku.”

Sklep, pod katerega je podpisana predsednica ustavnega sodišča dr. Jadranka Sovdat: “Ustavna pritožba zoper vabilo na glavno obravnavo ter zoper dopis o preklicu in preložitvi glavne obravnave je nedopustna, zato jo je ustavno sodišče zavrglo.”

Brez tožnika ni sodnika
S tem pa se ne strinjata ustavna sodnika ddr. Klemen Jaklič in Marko Šorli, saj sta podala odklonilni ločeni mnenji. Ddr. Jaklič je v odklonilnem ločenem mnenju poudaril, da se ustavni pritožnik “pritožuje zaradi kršitve temeljne človekove, ustavne in konvencijske pravice do poštenega sojenja, natančneje načela, da brez tožnika ni sodnika, kar je ena od bistvenih sestavin pravice do poštenega sojenja.” Ob tem je obrazložil, da je “okrožno državno tožilstvo v tej zadevi sprva vložilo zahtevo za preiskavo, katere pravni temelj pa je sodišče po uradni dolžnosti nato razveljavilo in tožilstvu naložilo, da svojo zahtevo za preiskavo popravi. Tožilstvo zahteve za preiskavo ni popravilo, temveč je 18. marca 2014 na sodišče namesto popravljene zahteve vložilo neposredno obtožnico.” In zoper to obtožnico se je pritožnik pritožil.

“Sodišče je o ugovoru odločalo 5. septembra 2014 in mu ugodilo, ter obtožnico vrnilo tožilstvu, da ‘v roku treh dni zahteva opravo preiskave’. Toda tožilstvo preiskave v roku treh dni ni zahtevalo, temveč je svojo zahtevo za opravo preiskave v roku dveh dni umaknilo, zaradi česar je preiskovalni sodnik izdal sklep o zavrženju zahteve za preiskavo. Ta sklep je postal pravnomočen. Po njegovi pravnomočnosti septembra 2014 pred sodiščem torej ni bilo več niti neposredne obtožnice niti zahteve za opravo preiskave. Zoper dr. Brumna ni bilo tožnika. Nato pa se je v pravnem smislu zgodilo nekaj dramatičnega. Skoraj eno leto po tem, ko pred sodiščem ni bilo več nobene vloge tožilstva, je sodišče 13. julija 2015 brez tožnika kazenski postopek kar samo začelo. Iz predala je potegnilo pritožnikov stari ugovor zoper neposredno obtožnico – tisti isti ugovor, o katerem je že pravnomočno odločilo dne 5. septembra 2014 ter na njegovi podlagi neposredno obtožnico vrnilo tožilstvu, da namesto te v roku treh dni zahteva opravo preiskave – ter o njem začelo odločati, kot da tega pred skoraj letom dni ne bi že opravilo. Sodišče je torej na lastno iniciativo (ker niti vrnjene neposredne obtožnice niti s strani tožilstva umaknjene zahteve za preiskavo sploh ni več imelo) kar samo začelo kazenski postopek in o neobstoječi neposredni obtožnici, ki jo je leto pred tem vrnilo tožilstvu (sic!), ter na podlagi istega pritožnikovega ugovora, o katerem je pred letom to storilo, tokrat odločilo drugače: da ima tožilstvo tri dni časa, da neposredno obtožnico popravi,” je zapisal ddr. Jaklič. S tem je prišlo do kršitve načela “brez tožnika ni sodnika” in s tem do kršitve ene najbolj temeljnih človekovih, ustavnih in konvencijskih pravic: pravice do poštenega sojenja. 

Ustavno sodišče bi lahko izjemoma odločilo o ustavni pritožbi, a v tej zadevi ni
Ddr. Jaklič dodaja, da bi ustavno pritožbo na podlagi zatrjevanja tako očitnih in ekscesnih kršitev vselej sprejel v obravnavo, odločitev večine sodnikov je zanj namreč nerazumljiva. “Gola navedba iz obrazložitve večine, da vabilo na glavno obravnavo ‘ni akt, s katerim državni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika’, in da ustavno sodišče (ki sodi le o aktih takšne narave) zatorej o njem ne more odločati, je brez vsakršne vsebinske moči. Popolnoma jasno je, da gre za posamični akt, ki predstavlja pravno obvezujočo odločitev državne oblasti (in sicer sodne) in za katerim stoji aparat državne prisile, tako fizične (prisilna privedba, če se obtoženi ukazu iz vabila izogiba) kot tudi finančne (ki jo za kršenje ukaza iz vabila izrecno določa zakon). Zavestna odločitev, da naj bi s prisilno privedbo in grožnjo le-te (ter s spremljajočim finančnim bremenom) v primeru nespoštovanja odločitve državnega organa, kot je vsebovana v vabilu, ne bilo poseženo v posameznikovo svobodo, da ravna drugače, kot je z vabilom odločilo sodišče, z vidika materialne resnice drži približno toliko kot zavestna odločitev, da je zemlja ravna ploskev in da se ne vrti. A vendar se vrti. In je seveda okrogla. Prav tako, kakor je tudi svoboda ustavnega pritožnika v fantomskem postopku še kako hudo okrnjena s prav vsakim novim aktom (v katerem je vsebovana konkretna oblastna odločitev in za katerim zoper pritožnika sloni fizična in finančna prisila), ki ga v takšnem ‘kazenskem postopku’, ki to brez tožnika v resnici sploh ni, sprejme državni organ.” Ustavni sodnik dodaja, da 51. člen zakona o ustavnem sodišču izrecno določa, da lahko omenjeno sodišče pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi zaradi nje nastale za pritožnika  nepopravljive posledice.

Klemen Jaklič (Foto: sta)

Po oceni ddr. Jakliča je kršitev več kot očitna, obenem pa “kazenski pregon” s takšno kršitvijo za pritožnika sproža hude, nepopravljive posledice. “Obravnava ga kot nekoga, ki v nasprotju s sodržavljani ni vreden najbolj osnovnih postulatov civilizirane družbe, temelječe na vladavini prava.”

“Sodišče ne sme začeti kazenskega postopka na podlagi svoje iniciative”
Odklonilno ločeno mnenje pa je napisal tudi ustavni sodnik Marko Šorli, ki poudarja, da se kazenski postopek lahko uvede le na zahtevo upravičenega tožilstva. “To pomeni, da sodišče ne more oz. bolje ne sme začeti kazenskega postopka na podlagi svoje iniciative. V tej procesni predpostavki je izraženo tradicionalno akuzatorno (obtožno) načelo – nemo iudex sine actore. Eksistenčna vezanost postopka na zahtevo tožilca je poudarjena s strogostjo sankcioniranja kršitve tega načela. Sodišče je dolžno ves čas postopka paziti, ali je podana ta procesna predpostavka, postopka ne sme uvesti, če ni tožilčeve zahteve.” Dodaja, da je očitna kršitev načela poštenega postopka, vsebovanega v 29. členu ustave, ki med drugim zahteva tudi, da se kazenski postopek lahko uvede in vodi le na zahtevo upravičenega tožilca. “Obtožnico, na podlagi katere teče ta postopek, je treba šteti za neobstoječo. Sodišče je s tem, ko je tožilstvu na opisan način omogočilo uvedbo postopka, ravnalo v nasprotju z zahtevo po enakosti orožij iz 22. člena ustave, ravnanje v korist tožilca kaže na kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja (23. člen ustave).”

Tudi sodnik Šorli se strinja, tako kot sodnik ddr. Jaklič, da zaradi takšnih kršitev pritožniku nastajajo nepopravljive posledice. “S tem, ko je potisnjen v navidezni kazenski postopek, za katerega ni bila izpolnjena temeljna predpostavka, se posega v njegovo osebno svobodo in dostojanstvo, izpostavljen je medijski stigmatizaciji, ustvarja se videz njegove krivde. Teh posledic ni mogoče odpraviti, na voljo je kvečjemu denarna odškodnina – satisfakcija.”
Ustavni sodnik Marko Šorli (Foto: STA)
Šorli pa se ne strinja niti s stališčem ustavnega sodišča, ki je zavrglo ustavno pritožbo z besedami, da vabilo na glavno obravnavo ni akt, s katerim državni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Prepričan je, da to ni argumentirano: “Vabilo obtožencu je pisna odredba sodišča. Je najmilejši, a vendar prisilen ukrep. Zakon določa vsebino vabila, med drugim mora biti v njem opozorilo obdolžencu, da bo prisilno priveden, če ne pride na sodišče. Vabilo kot ukrep prisile na podlagi odredbe – odločitve sodišča, posega v pravico do osebne svobode (19. člen ustave).”
Sodnik Šorli zaključuje, da “izjemnost obravnavanega primera predstavljajo posebej hude kršitve, do katerih je prišlo zaradi težko razumljive malomarnosti sodišča”, ter da bi opisane kršitve narekovale ustavnemu sodišču, da primer vzame v obravnavo.
M. S.

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...