Zakaj Ivo Godnič ni več dvorni norec?

Foto: osebni arhiv

Bilo je leta 1998, ko sem stopila iz svoje pisarne na Miklošičevo cesto in presenečena ugotovila, da se v smeri Tromostovja zgrinja množica ljudi. Kam, zakaj? Potem sem pri Frančiškanski cerkvi opazila dr. Bučarja, ne vem kam je bil namenjen on, takrat še dokaj neomadeževan zagovornik demokracije, prepričana pa sem bila, da bo nekje govoril in da ga gre množica poslušat.

Pomislila sem, no ja, saj ni tako slabo duševno zdravje tega naroda. Želje, da bi ga poslušala pa pri meni  ni bilo več. To so bili časi, ko se mi je zdelo zamuditi Dnevnik na TV nekaj najhujšega, zato sem bila nemalo presenečena, ko sem izvedela, da seveda množica ni hitela poslušat dr. Bučarja niti koga drugega, temveč gledat Esmeraldo, ki je obiskala Ljubljano. Zanjo sem slišala od strank in od moje komaj najstniške hčerke.

Menila sem, da se to dogaja le hormonsko nabitim najstnicam
Ko je ljudstvo ugotovilo, da gospa ni slepa niti dolgolasa, je bilo polno upanja, da je na Bledu, kjer je prespala, zanosila. Novinarsko poročanje je bilo preko meje sprejemljivega. Želja ljudstva po videti, tipati, slišati me je še večkrat presenetila. Tisto, kar sem menila, da se dogaja hormonsko nabitim najstnicam ob koncertih glasbenikov, sem nenadoma doživljala v Ljubljani. Prišla je kraljica Elizabeta, za njo ali pred njo tudi njen sin. Množice so drvele, da bi vsaj dihale isti zrak, ki ga vdihuje plemstvo. In to, kar je mene presenetilo in pretreslo, so seveda nekateri že zelo dobro vedeli.

Ivo Godnič (foto: STA)

Ivo Godnič (foto: STA)

Od tod fenomen Ivo Godnič
Ivo Godnič se iskreno trudi, da bi zabaval kralja in dvor. Upanje, da mu bo kdo vrgel pest drobiža, je veliko, drobiža pa žal vedno manj. Ivo Godnič, rojen leta 1963, je štel ob smrti diktatorja Tita 17 let. Koliko se je mlad pubertetnik, ki se je verjetno soočal s problemi iskanja lastne spolne identitete, v času Titovega življenja ukvarjal z njim, mi ni znano, vendar lahko ob posploševanju sklepam, da je imel 17- letnik v glavi vse kaj drugega kot opazovanje in razmišljanje o tedanjem predsedniku tedanje države.

Pa vendar gre za človeka, ki mu je kanček slave prineslo imitiranje Tita, za kar je prejemal drobiž kralja in njegovega dvora. Ne, ker bi jih nasmejal, ampak ker je z imitacijo diktatorja, ki ga je prikazoval kot inteligentnega in hudomušnega maršala, ljudem pričaral čase, ki so bili v resnici vse prej kot zabavni, kot take, da bi jih bilo vredno obnoviti, kot čase, ki jih je treba častiti. Žalovati, ker so minili. Ko sta se cedila med in mleko in jih je skorajda na dom hodil obiskovat maršal. Takrat sta lik imitatorja Godniča kralj in dvor seveda podpirala, ne vedoč, da se jima bo njun “otrok”, dvorni norček Ivo Godnič, spridil do te mere, da ne bo zabaval več niti ljudi niti dvorjanov.

Ivo Godnič se je v lik množičnega morilca vživel tako popolno, da je leta 2011 na nacionalni TV v jutranji oddaji govoril, da bo z osmimi odstotki ljudi, ki ga ne marajo, napolnil rudniški jašek Sv. Barbare. Ta izjava je požela odobravajoče hahljanje voditeljice oddaje, čeprav sta takrat verjeto že kralj in dvor razumela, da je “otrok” odšel na svoje in njegovo imitiranje ne bo več prijetno poneumljanje, temveč je “otrok” ušel in se z likom morilca preveč identificiral. Slovenska desnica je zahtevala opravičilo, podana naj bi bila kazenska ovadba, sankcij pa ni bilo. Varuhinja pravic gledalcev nacionalne TV, kar je funkcija, ki vzbuja zgolj posmeh, je dejala, da bi Godnič moral dodati, da gre za sarkazem, sicer je pa vse v redu.

Ker ni bilo sankcij, ker kot postarani gej očitno tone v pozabo in ga dvor ne potrebuje več, je poskusil še zadnjič. Na svojem FB je objavil: Super, da te ustaške kadavre praznijo iz jame, bo za novo ustaško golazen prostor.”

Godnič je dal vedeti: Smo morili in bomo tudi danes
Tokrat si je prislužil novo kazensko ovadbo. Mogoče bo tokrat, glede na ponovitev, ta obravnavana z večjo skrbnostjo in resnostjo. Žrtve enega najhujših zverinstev po 2. svetovni vojni zasmehovati, jih okarakterizirati za ustaše, kar naj bi pomenilo, da je njihov pokol upravičen, je enako, kot da bi sodeloval pri usmrtitvi tisoče ljudi različnih starosti, od dojenčkov do starcev, moških, deklet, invalidov … Groziti s ponovnim pobojem pa je nekaj, česar si v Sloveniji 21. stoletja verjetno ne želimo. Zato je seveda Godnič, ki je s temi izjavami imitiral Tita tako zvesto, da ga je prikazal kot množičnega morilca in za vedno tudi vsem ljudem, ki so njegovo imitacijo videli kot nekakšno reinkarnacijo Tita, dal vedeti: smo morili in bomo tudi danes, če bomo le imeli možnost.

Menim, da sta tokrat tudi dvor in kralj obmolknila. Priznanje krvave morije in želja po ponovitvi, ki ga da “substitut” Tita, ki so ga poslali med ljudi, je presegla zadano nalogo. Zato si seveda lahko obetamo kazenski postopek, ker ga rdeča kraljeva kamarila ne bo več ščitila.

Ali pa to drži, bomo videli kmalu.

Lucija Šikovec Ušaj