Zakaj Ustavno sodišče RS v zadevi koroških dečkov ni odpravilo dokazanih kršitev ustave?

Foto: STA

Nedavno je v javnosti močno odmevala novica, da je ustavno sodišče zavrnilo pritožbo odvetnice Simone Marko, ki jo je podala v imenu Anje Kopač Mrak in njenega Centra za socialno delo (CSD) Velenje. Simona Marko se je v imenu CSD Velenje pritožila zoper sodbo vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da gre v zadevi “koroški dečki” za kršenje ustavno zajamčenih človekovih pravic. Razlog zavrnitve je v dejstvu, da je CSD Velenje oblastni organ, ki je dokazano kršil človekove pravice in se kot kršitelj nima pravice sklicevati na človekove pravice. Ustavno sodišče je CSD Velenje in Anji Kopač Mrak dalo jasno sporočilo, kaj je namen centra za socialno delo.

CSD je ustanova, ki mora ljudem pomagati uresničevati pravice, ne pa, da jih krši in nato najema še drage odvetnike, da brani svoje napačne odločitve. CSD Velenje pa s tožarjenjem na ustavno sodišče dokazuje, da tudi pod vodstvom nove direktorice Valerije Kidrič še vedno ne razume, zakaj prejema davkoplačevalski denar.

Sodba vrhovnega sodišča iz oktobra 2016, ki ji je Simona Marko po naročilu Anje Kopač Mrak oporekala, se v I. točki izreka glasi:
1. Vrhovno sodišče pritrjuje tožeči stranki (Mariji Otorepec), da je bilo z dejanjem tožene stranke (CSD Velenje) glede odvzema njenih vnukov poseženo v njeno ustavno varovano pravico do družinskega življenja.
2. Razmerje med otroci in njihovimi starimi starši je varovano z ustavo ter Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pomeni, da je treba varovati pravico otrok do starih staršev, pa tudi pravico starih staršev do otrok, ne le pred posegi države, temveč tudi z aktivnim ravnanjem in skrbjo državnih organov. Razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki (oziroma med mladoletnimi otroci in njihovimi bližnjimi sorodniki) lahko nastane in obstoji tudi brez predhodno izdanih pravnih aktov pristojnih organov. Oblastveni akti pristojnih organov lahko obstoj pravno varovanega razmerja le dodatno utemeljujejo.

Nadaljevanje razlage vrhovnih sodnikov se v 6. točki glasi: “V obravnavani zadevi je bilo med tožnico in mladoletnima otrokoma vzpostavljeno tesno in pristno razmerje, ki se je izrazilo tudi v bivanju otrok in skrbi zanje v času, ko starši zanje niso več mogli skrbeti od konca leta 2015 do namestitve otrok v rejniško družino dne 30. 3. 2016. To razmerje je sicer preseglo običajno razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki, zato je glede na posebne okoliščine tega primera nastalo družinsko življenje, ki je tožnici zagotavljalo pravno varstvo najmanj v tem, da bi ji bilo treba omogočiti nadaljnji razvoj takega razmerja, kolikor to ne bi bilo v nasprotju z interesi otrok.”

Koga se bojijo ustavni sodniki?
Kljub temu, da so ustavni sodniki pritrdili sodbi vrhovnega sodišča, da gre za kršenje človekovih pravic, pa neustavnega stanja niso odpravili. Otroka tako še naprej ostajata ujetnika vlade Mira Cerarja, tokrat celo z vednostjo ustavnega sodišča!

Senat v sestavi ustavnih sodnikov Jasna Pogačar, Špelca Mežnar in Marko Šorli je razloge za podaljševanje agonije koroških dečkov prepoznalo v 2. odstavku 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču, ki pravi, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo:
– če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika;
– če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

Ustavni sodniki prepoznali krivico, niso pa je odpravili
Že na prvi pogled je jasno, da sta v primeru koroških dečkov izpolnjena oba pogoja. Za dečka, babico in dedka so nastale hujše posledice, obenem pa gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, saj se lahko nekaj podobnega zgodi katerim koli starim staršem in njihovim vnukom.

Kljub jasni kršiti ustave je senat ustavnih sodnikov v sestavi Pogačarjeve, Mežnarjeve in Šorlija torej odločil drugače. Ustavno pritožbo babice, ki je prosila, naj z vrnitvijo vnučkov domov ponovno omogoči družinsko življenje, je zavrnil. Žalosti me dejstvo, da ustavni sodniki niso poskrbeli za odpravo krivice, ki so jo sicer prepoznali, vendar pa so rešitev koroških dečkov iz državnega ujetništva premaknili v nejasno prihodnost, v roke neznanemu odločevalcu. Kot kaže, nas bodo o spoštovanju človekovih pravic vnukov in starih staršev morali podučiti sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice.

Tako je žalostni primer koroških dečkov že na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, kjer bodo sodniki odločili tudi o pravici do učinkovitega sodnega varstva, ki je v Sloveniji teptana. Od sodnikov ustavnega sodišča bi pričakovali, da bodo storili vse, da se agonija koroških dečkov vsaj pri njih zaključi. Zadostovalo bi izvedensko mnenje strokovnjaka razvojne psihologije, ki bi zlahka dokazal, da bi se otroka primerljivo ali bolje razvijala v njuni edini družini babice in dedka, saj je med njimi že bilo vzpostavljeno tesno in pristno družinsko razmerje, ki je pogoj za zdravo rast in razvoj otrok ter predstavlja največjo dobrobit otrok. Quo vadis, ustavno sodišče?

Franci Donko