Bašar al Asad je pred zmago v Alepu: udarec za džihadiste, a tudi za demokracijo

Foto: epa.

Zahodni mediji poročajo, da so sirski uporniki danes izgubili večino severovzhodnega dela Alepa, ki so ga kontrolirali vse od leta 2012. Sirski uporniki so imeli dobra štiri leta nadzor nad približno polovico nekdaj največjega sirskega mesta, iz katerega pa se je po od začetka sirke vojne, sploh pa v zadnjem času po začetku ruske ofenzive, izselila več kot polovica prebivalstva. Provladne sile predsednika Bašarja al Asada so v ponedeljek močno napredovale v svoji zadnji ofenzivi s ciljem zavzeti Alep, kar pa je sprožilo nov množičen eksodus obupanih civilistov. Nekateri bežijo v predele mesta, ki so pod nadzorom bodisi kurdskih sil bodisi sil upornikov, medtem ko vse več civilistov varno zatočišče išče v predelih mesta, ki jih kontrolirajo vladne sile.

V zadnjih dneh so provladni zavezniki močno napredovali pri svoji ofenzivi na Alep, zato so poznavalci razmer napovedovali, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo imel Bašar al Asad ponovno popolno kontrolo nad mestom. Oboroženi spopad zaznamujejo intenzivni, s strani ruske vojske podprti zračni in bombni napadi na uporniške tarče, topniški ogenj, v vzhodnem Alepu pa naj bi po nekaterih ocenah umrlo vsaj 225 civilistov, od tega tudi 27 otrok.

O smrtnih žrtvah poročajo tudi v zahodnem delu mesta, kjer uporniki v protiofenzivi še vedno vztrajajo z napadi na vladne sile. Od 15. novembra je tako umrlo vsaj 27 civilistov, od tega 11 otrok. Kot poroča sirski časopis Al-Vatan, ki podpira režim sirskega diktatorja Al Asada, je naslednji cilj ofenzive razbiti območje upornikov na več ločenih območij, saj jih bodo tako lažje prisilili v predajo. Druga možnost, ki jo sirska vlada ponuja, je sprava pod pogoji sirske države.

Bašar Al Asad bi po zavzetju Alepa nadzoroval pet največjih sirskih mest
Poznavalci menijo, da je bitka za Alep ena izmed ključnih bitk za Sirijo, saj bi protivladni uporniki utrpeli težak poraz, po katerem bi se težko pobrali. Bašar Al Asad bi z Alepom v roke dobil pet največjih in najpomembnejših sirskih mest, saj že kontrolira glavno mesto Damask, pa tudi Homs, Hamo in sredozemsko letovišče Latakia. Več kot 300 tisoč ljudi je bilo ubitih v oboroženem spopadu v Siriji, odkar se je Arabska pomlad marca leta 2011 razširila tudi v Damask. Nezadovoljni državljani so takrat želeli napraviti konec diktaturi družine Al Asad, a jih je predsednik Bašar poskušal nasilno zatreti, zato je izbruhnila državljanska vojna.

Združeni narodi ocenjujejo, da je Asadov režim zoper upornikov izvedel med drugim tudi več kot 150 kemičnih napadov, v katerih je življenje izgubilo več tisoč nedolžnih civilistov in otrok. Polovica Sircev je posledično zapustila državo, na poti v boljši jutri pa so se jim pridružili tudi ekonomski migranti, ki so izkoristili nastalo situacijo.

Rusija, ZDA in Turčija eden proti drugemu, vsi pa proti Islamski državi
Sirski oboroženi spopad je sicer bolj zapleten, kot se zdi, saj se proti Al Asadu na eni strani borijo posamične skupine in milice, ki jih podpirajo zahodni zavezniki, pa tudi Kurdi, ISIS in Isisu konkurenčne skrajne džihadistične skupine. Islamska država je tista teroristična organizacija, ki ima največ sovražnikov in katero z vseh strani napadajo prav vsi ostali. Rusija, Iran in Libanon podpirajo diktatorski režim Bašarja al Asada, medtem ko ZDA podpirajo in trenirajo nekatere uporniške skupine, med katerimi nudijo največjo pomoč kurdski skupini YPG v Severni Siriji, oz. t.i. Sirskem Kurdistanu.

To seveda ni po godu ameriški zaveznici Turčiji, katera bombardira kurdske tarče, saj se po koncu sirske vojni boji kurdskega separatizma. Težave imajo Američani sami zaradi financiranja uporniških skupin, saj so se številne tekom vojne z njenim orožjem pridružile Islamski državi. Težave imajo tudi s skupino Nusra, ki je pred kratkim spremenila svoje ime v Jabhat Fateh al Šam, da bi se ločila od Al Kaide v želji po decentralizaciji šeriatskega prvaka, da bi lažje dosegla svoj cilj.

Dolgoročen cilj omenjene skupine, čeprav si zdaj z Islamsko državo stojita na nasprotnih bregovih, je podoben: v Siriji na dolgi rok ustanoviti svoj lasten Islamski emirat, kar podpirata Savdska Arabija in Združeni arabski Emirati. Američani želijo v Siriji doseči vladavino demokracije z novimi, svobodnimi parlamentarnimi volitvami, medtem ko Rusom odgovarja Al Asadova diktatura. Kurdi bi imeli svojo avtonomno državo v novi federalni ureditvi Sirije (trenutno je po ustavi unitarna), čemur, jasno, nasprotuje tudi islamska teokracija Iran.

Trenutnega sirskega predsednika sicer zaradi politične neizkušenosti večkrat označujejo kot nespretnega, zahod mu očita, da je le lutka v rokah t.i. stricev iz ozadja, tesnih sodelavcev iz nekdanje očetove administracije. Sirija še vedno podpira mednarodni terorizem, obljubljene ustavo, ki je najmanjšo dovoljeno predsednikovo starost s 40 zmanjšala na 34 let (kolikor je bi Bašar takrat star), da je bil sploh lahko sploh izvoljen za novega predsednika s sedemletnim mandatom. Za očetovega naslednika je bil izbran šele potem, ko je njegov starejši brat Basil al Asad leta 1994 umrl v avtomobilski nesreči. Na volitvah, ki jih je zaznamovala korupcija, je bil izvoljen s 97,29 % vseh glasov.

Status quo najboljša začasna rešitev?
Trenutno se zdi prekinitev ognja z zmago aktualnega predsednika v Siriji najboljša kratkoročna rešitev, ki bi toliko stabilizirala razmere v tem delu sveta, da bi se vsaj delno zajezil eksodus sirskih migrantov na poti v Evropo. Status quo, vrnitev predvojnih razmer, pa je za zahodne zaveznike nedopusten, saj je Asadov režim hudo kršil človekove pravice. Slejkoprej, tudi če se predsednik obdrži na čelu Sirije, mu bo zahod poizkušal soditi za vse zločine, ki jih je po začetku protivladnih protestov zagrešil, da bi se obdržal na svojem diktatorskem položaju.

Luka Svetina