Zgodovino pišejo zmagovalci. Jugo-komunisti so po II. svetovni vojni mogoče res spisali svojo verzijo, za katero še danes mnogi privrženci propadlega režima prisegajo, da je resnična. A čas vedno na koncu poskrbi, da resnica pride na dan. Tako dokumenti v nemških arhivih razkrivajo, kako je Tito po Stalinovih navodilih želel premirje s Hitlerjem, da bi se lahko skupaj obranili pred angloameriškim izkrcanjem na Jadranu.
Bilo je spomladi leta 1942, ko je Tito v Zagreb poslal svojega generala Vladimirja Velebita s predlogom, da bi z Nemci sklenili premirje zaradi mogoče invazije angloameriških sil na jadransko obalo, razkriva več različnih virov, dostopnih v nemških in avstrijskih arhivih.
Tito se je namreč v času svojega skrivanja v divjini v zahodni Bosni zbal, da bi lahko zavezniki kaj kmalu izvedli izkrcanje na jadranski obali. To mu ni bilo pogodu, saj bi kaj takega pomenilo hiter konec za njegove komunistične ambicije. Tako je v dogovoru s Stalinom sklenil, da poskusi doseči premirje s Hitlerjem. Velebit je tako Nemcem predlagal premirje. V zameno za prenehanje s “teroristično aktivnostjo” je Tito pričakoval, da mu Nemci prepustijo del zahodne Bosne in ga ne nadlegujejo.
Stalin je hotel Balkan zase
Stalinu namreč ni bila všeč ideja, da bi se zavezniki izkrcali na Balkanu, ki ga je sovjetski diktator smatral za svoj satelit. Bolje od tega bi bilo tudi začasno premirje s Hitlerjem. Vseeno je nemški poveljnik, stacioniran v Zagrebu, general Edmund Glaise von Horstenau vedel, da o čem takem odloča Berlin. Informacije je posredoval domov, a ko je za predlagano premirje izvedel Hitler, je predlog zavrnil rekoč, da se z banditi ne pogaja, temveč jih je potrebno streljati.
Vsekakor je zanimiva Titova burna reakcija v 50-ih letih, ko so v javnost prvič prišle informacije o poskusu dogovora o premirju med jugo-komunisti in nacionalsocialisti iz britanskih časopisov, ki so povzemali knjigo The Secret Front avstrijskega zgodovinarja Wilhelma Höttla, ki je bil med vojno načelnik nemške obveščevalne službe za Vzhodno in Srednjo Evropo. Tito je namreč dejstva, navedena v Daily Telegraphu in Yorkshire Postu, označil za lažna, Britance pa obtožil blatenja naporov NOB.
Na koncu se je izkazalo, da je lagal Tito
Vseeno, ko so se v 90-ih letih odprli nemški in avstrijski arhivi, je bil ravno Tito postavljen na laž. Več nemških vojaških poveljnikov, obveščevalcev ter ljudi, ki so jim bili blizu, je namreč v arhivih pustilo svoje dnevnike ter telegrafska sporočila, ki so potrjevala namere o premirju. Izkazalo se je, da je edini lažnivec Tito sam.
Ivan Šokić