V ZDA odmeva zadnji škandal v povezavi s spornim delovanjem Ameriške psihološke zveze (APA). Gre za organizacijo, ki v imenu t. i. “stroke” prepričuje ameriško in svetovno javnost, da otrok ne potrebuje očeta in mame za svoj razvoj in da so homoseksualni pari celo boljši starši otrokom kot njihovi matere in očetje.
Ta vprašljiva “strokovna mnenja” so dobila novo ozadje, ko je ameriška javnost odkrila, da so v zameno za 81 milijonov dolarjev strokovno pomagali pri mučenju ljudi. Ob tem se zastavlja ključno vprašanje: ali so tudi homoseksualna radikalna združenja podkupila Ameriško psihološko zvezo za to, da so dobili kvazi strokovne raziskave in mnenja, na osnovi katerih Društvo psihologov Slovenije vsiljujejo svojo teorijo spola!?
Sporno Ameriško psihološko združenje se je znašlo pod plazom obtožb o sodelovanju pri Ciinem programu “intenziviranega zasliševanja”
Iz novo razkrite elektronske korespondence je razvidno, da je vodilno ameriško stanovsko združenje psihologov tajno sodelovalo z administracijo nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha – v poskusu, da bi znanstveno opravičili program mučenja zapornikov, prijetih po terorističnih napadih 11. septembra 2001. Skrajno sporno ravnanje nekaterih pomembnih članov omenjenega združenja je pred dnevi objavil pristojni nadzorni organ in mu namenil uničujočo kritiko.
Vrsta tajnih sestankov uglednih psihologov s predstavniki ameriške vlade je privedla do nastanka “revidirane etične politike Ape o nacionalno-varnostnem zasliševanju, usklajene s takratnimi tajnimi zakonskimi smernicami Ciinega programa mučenja”, trdijo avtorji poročila Stephen Soldz, klinični psiholog in psihoanalitik, Nathaniel Raymond, direktor programa Signal o človeški varnosti in tehnologiji na univerzi Harvard, Steven Reisner, klinični psiholog in psihoanalitik, Scott A. Allen, profesor medicine na kalifornijski univerzi ter vodilni član centra za zdravje zapornikov in človekove pravice na univerzi Brown, Isaac Baker, vodja slikovno-analitičnega oddelka programa Signal, ter Allen S. Keller, predavatelj medicine in zdravja prebivalstva na newyorški univerzi.
Po teh spornih tajnih sestankih so predstavniki ameriškega obrambnega ministrstva lahko začeli zagovarjati stališče, da njihov program zasliševanja ne pomeni mučenja in je zatorej zakonit, saj da ga nadzirajo medicinski strokovnjaki. Tudi predstavnica stanovske organizacije ameriških psihologov Rhea Farberman je v izjavi za New York Times odločno zanikala “vsakršno usklajeno sodelovanje med našim združenjem in Bushevo administracijo oziroma kakršnokoli vlogo psihologov v programu zasliševanja”.
Ameriška psihološka zveza je v zameno za denar lagala in sodelovala pri mučenju!
Toda razkrita dejstva so neizprosna. Na tajnem sestanku leta 2005 je predstavnik posebne delovne skupine Ape za psihološko etiko in nacionalno varnost (Pens) po razkritih obremenjujočih elektronskih sporočilih zagotovil, da so bile v “tako imenovana navodila o mučenju, ki jih je za zasliševanje zapornikov izdala pravna služba ameriškega obrambnega ministrstva, vgrajene zakonske varovalke, usklajene z etiko Ape”. In res je to vplivno stanovsko združenje po omenjenem sestanku v zameno za 81 milijonov ameriških dolarjev sprejelo nekaj “osupljivih priporočil”. Z njimi je Apa vnovič potrdila, da njeni člani lahko sodelujejo v programih zasliševanja, ne da bi s tem kršili etični kodeks združenja. Še več, dovolila je celo znanstvene raziskave o “posameznih zasliševancih” brez njihove izrecne privolitve. To pa je po besedah kritikov v izrazitem nasprotju z desetletja veljavnimi medicinskimi etičnimi standardi.
Ali Ameriška psihološka zveza na osnovi denarja objavlja prirejena stališča o “primernosti življenja otrok v homoseksualnih skupnostih”?
Leta 1973 je omenjena zveza sprejela eno najbolj spornih odločitev, saj je spregledala dotedanja znanstvena dognanja ter na osnovi lobiranja, aktivizma nekaterih njenih članov in morda tudi denarja razglasila homoseksualnost kot del “zdravega” spolnega vedenja. Prav tako že od 90 let intenzivno objavlja “strokovna” mnenja v smislu “vse strokovne študije trdijo, da je za otroke popolnoma vseeno, ali živijo z mamo in očetom, ali pa so posvojeni v homoseksualne skupnosti!” Ob tem pa psihologi omenjene zveze namenoma spregledajo vedno bolj številne študije, ki govorijo o tveganjih, ki jih s seboj prinašajo homoseksualni življenjski stili, katerih pomembna značilnost je v povprečju velika menjava spolnih partnerjev (največje število okužb s HIV med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi) ter posledice takšnih življenjskih slogov na razvoj in življenje otrok. Na osnovi takšnega spornega delovanja je razumljivo, da je APZ izgubila vso verodostojnost in da so prevodi APZ pro-homoseksualnih stališč Slovenskega društva psihologov nerelevantna in zavajajoča dejstva. Lepo bi bilo, da bi se tudi slovensko psihološko društvo distanciralo od APZ in bi končno začeli objavljati relevantna, strokovna in finančno neodvisna stališča o tako občutljivi temi kot so otroci, očetovstvo in materinstvo.