Nova raziskovanja so pokazala, da so visoki davki in močna socialna država katastrofa, ki nordijsko regijo vleče vedno bolj navzdol. Skandinavska socialna država je namreč dolga desetletja slonela na bogastvu, ki so ga ustvarili pred stagnacijo, ki jo je povzročilo razraščanje socialne države.
Levičarski novinarji, politični komentatorji, pop zvezdniki in akademiki so dolga leta hvalili skandinavske države in njihov model socialne podpore, ki jo zagotavljajo. Kot piše Institute of Economic Affairs, so po večini razumnih meritev to tudi uspešne države. A za zgodbo o uspehu se skriva tudi zgodba o neuspehu, ki je pogosto prezrta, čeprav postaja čedalje očitnejša.
Uspeh skandinavskih držav je uspeh, do katerega je prišlo veliko pred oblikovanjem socialne države. Stagnacija Švedske se je začela s širitvijo socialne države v 60-ih letih prejšnjega stoletja. Med letoma 1870 in 1936 je Švedska uživala najvišjo gospodarsko rast v industrializiranem svetu. Med letoma 1936 in 2008 je stopnja rasti padla na 13. mesto med 28 industrializiranimi državami.
Socialna država Skandinavijo pahnila v stagnacijo
Od leta 1975 do sredine 90-ih let je Švedska zdrsnila s 4. najbogatejše države na svetu na 13. mesto. Vse do leta 1960 so davki v nordijskih državah znašali od 25 odstotkov BDP na Danskem do 32 odstotkov na Norveškem – podobno kot v drugih razvitih državah.
Ta politika tretje poti, ki je vladala v Skandinaviji med letoma 1970 in 1990, je končana. Pregled stotih najuspešnejših podjetij na Švedskem razkrije, da je v letu 2004 zgolj 38 podjetij začelo s poslovanjem v tej državi. Zgolj dve od stotih pa sta nastali po letu 1970. Če je število prebivalcev na Švedskem med letoma 1950 in 2000 zraslo s sedem milijonov na devet milijonov, se je število novo ustvarjenih delovnih mest v zasebnem sektorju dvignilo za skoraj nič.
Večina stvari, zaradi katerih tako zelo hvalijo skandinavske države, se je razvila veliko pred uvedbo socialne države. Enakopravna družba in dramatično zmanjšanje plačnih razlik segata v zadnja tri desetletja 19. stoletja.
41 odstotkov bolnih med svetovnim prvenstvom
So pa se z razmahom socialne države primerno temu spremenile tudi vrednote skandinavske populacije. Odsotnost moških “zaradi bolezni” je med svetovnim nogometnim prvenstvom leta 2002 na Švedskem znašala 41 odstotkov. Če se je v anketah, opravljenih med letoma 1981 in 1984, kar 82 Švedov strinjalo s trditvijo, da “zahtevati socialno podporo, do katere nisi upravičen, ni nikoli opravičljivo”, je med letoma 2010 in 2014 delež tistih, ki so menili nasprotno, zrasel na 45 odstotkov.
Ob tem je vredno izpostaviti tudi visoko stopnjo brezposelnosti med imigranti z nizko izobrazbo, ki imajo malo možnosti, da najdejo službo. Razlika je še toliko bolj očitna, opozarja Nima Sanandaji v knjigi Scandinavian Unexceptionalism, ko opazimo, da v drugih anglosaških državah ni velikega odstopanja med domačini z nizko izobrazbo in imigranti. Tu se še najbolj poznajo negativne posledice socialne države, ki je pripravljena podpirati socialni turizem.
Stopnja brezposelnosti med visoko izobraženimi imigranti je za 8 odstotkov višja od domačinov z enako izobrazbo. Jasno je, da sta bili nizka plačna neenakost in visoka stopnja ekonomske rasti tisti, ki sta sploh omogočili vzpostavitev socialne države, in ne obratno. Ravno tako je potrebno povedati, da je bilo včasih prisotno zaupanje v državo in njeno davčno politiko. Vsi ti faktorji, ki jih pogosto naštevajo kot uspeh skandinavske socialne države, pa so v resnici prisotni veliko dlje in so v vedno slabšem stanju.
Ivan Šokić