Pri nevladni organizaciji Danes je nov dan (DJND), Inštitut za druga vprašanja so te dni prevzeli Mladinin klic po večji razuzdanosti kot orožju v boju proti konservativizmu. Tako so prepričani, da se lahko borijo proti konservativizmu z ljudmi, ki bodo pripravljeni imeti več spolnih partnerjev istočasno.
Napadi na tradicionalno družino kot osnovni gradnik sodobne družbe nikoli ne prenehajo. Zadnji tak prihaja s strani nevladne organizacije Danes je nov dan, ki je v Mladininem članku “Ljubezen” našla navdih za novo “orožje v boju proti konservativizmu”.
To novo “orožje v boju proti konservativizmu” naj bi bila poliamorija, še ena izrojenost sodobne družbe, ki se utaplja v lastnem ekscesu. Ni več namreč dovolj imeti ljubečega moža ali zvesto ženo, zdaj je po prepričanju liberalcev zaželeno imeti več spolnih partnerjev istočasno.
Poliamorija kot oblika boja proti konservativizmu
Kot so zapisali: “Poliamorija je liberalna že zaradi svobodne izbire načina življenja v nasprotju s strukturno utemeljenostjo monogamije. Ničesar ne predpisuje, temveč poudarja odkrite dogovore med posamezniki.” To seveda ni res. Predpisuje namreč, da se par odloči za odprt tip zveze, kjer imata lahko tako eden kot drugi še druge ljubimce. Vse v dogovoru, da se imajo vsi še vedno enako radi.
Komur odgovarja tak način zveze, naj uživa. Navsezadnje, če ima nekdo rad, da mu natikajo rogove, če se ob tem prepričuje, da si jih je nataknil sam, je to njegov problem, njegova sreča. Na Inštitutu za druga vprašanja v poliamoriji vidijo obljubo za “postopno redefinicijo odnosov in skupnosti, s tem pa spremembo konsenza o ‘normalnem'”. In ravno v tem grmu se skriva zajec.
Problem za Danes je nov dan predstavlja dejstvo, da družba na splošno na poligamna razmerja ne gleda z odobravanjem. Poligamna razmerja se z razlogom dojema kot “manjvredna z vidika predanosti, zaupanja ali intime”. To so potrdili tudi v Mladininem članku, za katerega je psihologinja Katarina Veselko povedala: “Monogamija je za človeka energetsko ena boljših rešitev, ker je vzdrževanje več partnerjev ekonomsko, pa tudi časovno naporno.”
Razlog za poliamorijo njena “pristna socialističnost”
A na to se pri DJND ne ozirajo. Po njihovem mnenju je poligamija lahko “bližje skupnostnemu življenju naših prednikov – in s tem nekako pristno socialistična”. Namreč, ne glede na to, koliko si določeni ljudje radi dopovedujejo, da lahko živijo v odprti zvezi, na neki točki to ne drži več, sploh če so zraven vmešani še otroci ali pa je potrebno preživljati še to tretjo osebo, s katero eden od partnerjev nima nič. Posledično pride do ločitev, razpadov zvez in ustvarjanja vedno večjega števila enostarševskih gospodinjstev. Otroci odraščajo brez obeh staršev, pogosto marginalizirani in prepuščeni sami sebi.
Pri Mladini so članek začeli s primerom 25-letne študentke Miše s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je v enem od takih poliamornih razmerij s Thomasom iz Berlina. Miša tudi sama trenutno živi v Berlinu. Thomas je poročen, ima hčerko, z ženo pa sta v odprtem razmerju. Miša si dopoveduje, da z vsem tem ni nič narobe in da ji njena vloga priležnice ustreza. Vsi so namreč “srečni”. Srečna je žena, ki skače naokoli, srečen je Thomas, ki skače naokoli in srečna je Miša, ki se zaveda, da kaj več od tretjega kolesa ne bo nikoli. In to naj bi bila normalnost?
“Desna politika vsepovsod po svetu zahteva vzpostavitev reda in tradicionalnih vrednot, na eni strani tega je varovanje nacionalnih meja, na drugi propagiranje tistega, kar je znotraj države, tako rekoč njeno jedro – idealne družine z dvema (heteroseksualnima) staršema in kupom otrok, ki bodo skrbeli za povečanje rodnosti naroda, to pa malo teže dosežemo, če smo na primer v poliamoričnem razmerju ali smo vse življenje v razmerjih ‘on-off’, ki ne vodijo nikamor,” so zapisali pri Mladini v enem svojih redkih lucidnih trenutkov.
Poligamna razmerja nimajo prihodnosti
Ko levoliberalci še sami priznajo, da taka razmerja ne vodijo nikamor, temveč so zgolj sama sebi namen, padejo vsi argumenti. Izgovori da ne “gre več za upor proti sistemu, ampak za sebičnejše vzgibe – predvsem za to, da si vsak najde način ljubezni, ki mu ustreza, in iz tega ne dela prevelike drame”, so prazne besede. Vsem je namreč jasno, da je “drame” v takih razmerjih več kot preveč. Edina razlika je, da se ljudje, ki se odločijo za taka razmerja, prepričujejo, da so v resnici srečni, kakor se alkoholik prepričuje, da lahko preneha piti takoj, ko to želi.
Poliamorija ni zgolj simptom izrojene moderne družbe. Je posledica liberalizacije družbe, ki je izgubila moralni kompas do te mere, da se ljudje niso več sposobni niti iskreno pogovoriti glede svojih lastnih razmerij, temveč se v želji, da bi se izognili “nepotrebnemu” konfliktu, priklonijo sebičnim željam druge strani.
Poliamorija kot taka je zgolj simptom veliko hujše bolezni. Če smo se v preteklosti ukvarjali z nezakonskimi zvezami, nedavno s homoseksualnostjo, se danes s poliamorijo. Progresivna struja vedno znova najde novo stvar, ki jo je potrebno normalizirati. Temu ni videti konca, kajti progresivna želja po tem, da bi še največjo sprevrženost razglasili za zgolj še eno normalnost, je kot sod brez dna.
Ivan Šokić