Čeprav to vemo že kar nekaj časa, je od včeraj vendarle prišla dodatna potrditev – Ustavnega sodišča RS ni več oz. je postalo stroj za uradno žigosanje ideologije leve politike. Levi aktivizem je prevzel še zadnjo trdnjavo slovenske demokracije, ki je v preteklosti tudi v družbeno norih časih znala razsojati strokovno, nepolitično in racionalno. Špelca Mežnar in Neža Kogovšek včeraj sta v zvezi z espejem Klemna Jakliča celo prijateljem v medijih podali nekakšno neuradno ločeno mnenje, kjer demonizirata ne njega, ampak tudi vso slovensko podjetništvo, pri tem pa uporabljata izraze, ki bolj sodijo za kak šank kot v najvišjo pravosodno instanco.
Špelca Mežnar v osebnem mnenju daje misliti, da sploh ne razume, kako deluje podjetništvo in kje je tista ločnica med pridobitno in nepridobitno dejavnostjo. Najprej ad hoc izjavi, da status s. p. ni združljiv s funkcijo ustavnega sodnika (čeprav v zakonu ni nobene omembe o pravno-organizacijki obliki dela), potem pa (bizarno) naredi logični preskok in napoti kar na ZGD-1 (zakon o gospodarskih družbah), ki ima prav nič z zadevo. Po njenem je status s. p. nezdružljiv s funkcijo ustavnega sodnika, ker (pozor!) “onemogoča nadzor nad tem, katere dejavnosti, s kom in v kakšnem obsegu jih sodnik izvaja”.
Trdi, da druge oblike dela omogočajo preverljivost, transparentnost in sledljivost pri dovoljenem izvensodnem delovanju sodnikov. To seveda ni res! V prav vsaki drugi pravno-organizacijski obliki dela lahko sodnik v avtorsko pogodbo napiše kar koli in nihče tega ne bo preverjal – ne Furs in ne Ustavno sodišče (zakaj bi Ustavno sodišče to preverjalo, ni povsem jasno, a videti je, da se Mežnarjevi dozdeva, da bi moralo Ustavno sodišče postati nekakšen alternativni nadzorni organ).
Podjetniško delovanje se ji zdi zato nesprejemljivo, “ker je svobodno nezdružljivo s funkcijo rednega in ustavnega sodišča”. Očitno ne razume povsem dobro, da so tudi druge pravno-organizacijske oblike dela v istem smislu “svobodne”, čeprav je videti, da jih ona vidi kot nekakšne paradržavne espeje, kjer država vodi vseobsegajoči stalinistični nadzor, ki odzvame komponentno demoniziranega “svobodnega podjetništva”. Nobene razlike ni v “korupcijskem tveganju”, o katerem postulira. Videti je, da ves njen argument počiva na nerazumevanju podjetništva, nadzorne funkcije države (za katero se ji zdi, da je večja, kot je) in korupcijskih tveganj.
Neža Kogovšek bi mimo zakona razsojala o tem, kaj je prav in kaj ni
Neža Kogovšek Šalamon je izjavila nekaj še veliko bolj grozljivega: “Predpise je treba znati tudi razlagati, ne samo črkobralsko brati in iskati luknje v njih.” Pri tem je za polno mero med vrsticami Jakliča obtožila, da je ogrozil integriteto, ugled in nepristranskost ustavnega sodišča.
Po njenem sme ustavni sodnik poleg funkcije opravljati le akademsko delo, vendar le na podlagi avtorske in podjemne pogodbe ali na podlagi dopolnilnega dela v smislu 147. člena Zakona o delovnih razmerjih,” je zapisala. Pri tem izhaja iz dikcije, da ustavni sodnik po 16. členu Zakona o ustavnem sodišču poleg svoje funkcije nesporno ne sme opravljati nobenega poklica ali pridobitne dejavnosti.
Težava je, da je to le izjava. Trditev. Osebno mnenje ženske z imenom Neža Kogovšek, ki je nekoč direktorovala na skrajno levem Mirovnem inštitutu. Mežnarjeva je vsaj povedala, da gre njen ponesrečen poskus implementacije ZGD-1 za “osebno mnenje”, Kogovškova gre dalje in pravi, da je že iz trenutnega zakona jasno, da sodnik ne more opravljati pridobitne dejavnosti. Njena logika pravi, da ker ne sme opravljati pridobitne dejavnosti, že samo po sebi pomeni, da ne sme biti samostojni podjetnik – a ravno zato, zakon določa IZJEMO, pri tem pa ne določa pravno-organizacijske oblike.
Kogovškova torej igra enako igro kot RTV Slovenija, kjer bi rada enostavno preslišala del člena, pri tem pa se prav tako ne zaveda, da sta tako avtorska pogodba kot podjemna pogodba še vedno vrsti svobodnega podjetništva – v časih, ko država avtorskih pogodb še ni pretirano obremenila, je bila ta vrsta pogodbe med podjetniki celo bolj priljubljena kot s.p. Kogovškova v svojem pogromu proti Jakliču še pozablja, da če se prepove vsakršna vrsta pridobitne dejavnosti (po domače, dejavnost, kjer nekdo nekaj zasluži), potem so sporne tudi avtorske pogodbe, da ne govorimo o Čeferinovem d.o.o.-ju.
A najbolj strašljiv del izjave je tisti, ki pravi, da je treba “predpise treba znati tudi razlagati, ne samo črkobralsko brati in iskati luknje v njih”. Razumete, kaj to pomeni? To pomeni, da ne glede, če sledite črki zakona, vas bo putinistična država na nek način lahko ujela v pravno zanko in “kreativno” interpretirala zakonodajo tako, da boste v pravdi propadli. V takšni državi torej pravne varnosti ni več. V takšni državi bi danes bil na podlagi kreativne interpretacije indične sodbe Patria Janez Janša sedel v zaporu kot ruski politični zaporniki. Ste pripravljeni živeti v državi, kjer so politični aktivisti zadnji arbitri vaše svobode?
Mitja Iršič