Pred napovedanim prihodom tujih opazovalcev v Slovenijo si je jugoslovanska armada prek več kanalov na vsak način želela izboljšati pogajalska izhodišča. Generali so se zavedali, da bi z morebitnim novim spopadom prekršili Brionsko deklaracijo in s tem ogrozili več milijard dolarjev vredno vojaško opremo, ki je bila še vedno nameščena v Sloveniji. To so nameravali uporabiti pri zavarovanju svojih interesov v drugih delih Jugoslavije. 14. korpus armade je celo napovedal, da bo brez dovoljenja Slovenije začel premike in vojaško usposabljanje, zaradi česar je znova prišlo do blokade nekaterih vojašnic. Namera armade je bila, da bi opazovalci potrdili neko novo stanje, ki bi se bistveno razlikovalo od stanja na dan 25. junija 1991, saj je čutila, da njena moč v Sloveniji usiha.
Na pritisk istih generalov je predsedstvo Jugoslavije na nočni seji med 13. in 14. julijem ob potrditvi Brionske deklaracije sprejelo še odlok, ki je nekatere zaveze deklaracije razlagal po svoje. Odlok je vseboval zahtevo po demobilizaciji vseh oboroženih sestav na območju SFRJ, razen JLA in milice, do 18. julija, zahtevo po pošiljanju nabornikov ter zahtevo po uveljavitvi zveznega režima na zunanjih mejah. Če je Brionska deklaracija predvidevala pogovore o režimu na meji, pa sta prvi dve zahtevi od nje bistveno odstopali in ponavljali stališča, ki so jih nekatere republike že davno zavrnile. Omenjeni odlok tako ni povzročil skrbi samo slovenski strani, da jugoslovanska stran doseženega dogovora ne bo spoštovala, temveč je sprožil obkladanje z izdajalci tudi na Hrvaškem. Predsedstvu je namreč predsedoval Stjepan Mesić, ki je pozneje postal hrvaški predsednik.
Ogledi nastale škode po Sloveniji in obisk članov predsedstva
Vodilni slovenski politiki so ločeno obiskali kraje, kjer so potekali najhujši spopadi. Ocenili so nastalo škodo in se pogovarjali z ljudmi, ki so aktivno sodelovali v spopadih. Pomembno spoznanje je bilo, da ljudje niso več pripravljeni na kompromise z armado in da ne bodo dopustili, da bi se znova vzpostavili nadzorni režimi, ki so veljali pred razglasitvijo neodvisnosti, kar je časopis Večer povzel v članku z naslovom “Ne za nove ultimate“. Vrh slovenske politike se je zavzel, da se spopadi ne bodo ponovili.
Zaveza pa ni pomenila, da se slovensko vodstvo na provokacije ne bo odzvalo. Ena takih se je zgodila pred prihodom članov predsedstva Bogića Bogičevića in dr. Vasila Tupurkovskega, ko je poveljstvo 14. korpusa armade napovedalo, da bo brez dovoljenja Slovenije začelo vojaške premike in vračanje v objekte, ki jih je Slovenija zavzela med vojno. Teritorialna obramba je zato znova blokirala nekatere vojašnice in s tem namero korpusa preprečila.
Člana predsedstva Bogićević in Tupurkovski sta s slovenskim političnim vodstvom izmenjala poglede v zvezi s stanjem po koncu spopadov pred prihodom tujih opazovalcev. Slovenska stran je v pogovorih opozorila, da še vedno ne ve, kdo je pogajalski partner – ali predsedstvo ali JLA. Prav tako je opozorila na zaprta letališča in obratovanje jedrske elektrarne Krško. Člana predsedstva so seznanili tudi z mnenji ljudi z območij spopadov in nestrinjanjem z odlokom, ki ni skladen z Brionsko deklaracijo. Dr. Janez Drnovšek je tudi napovedal, da se bo udeležil seje predsedstva 16. julija, kjer bo poudaril vprašanja umika vojske iz Slovenije, vrnitev slovenskih obveznikov, vprašanje povzročene škode in vprašanje odgovornosti za vojaški poseg.
Na tujem
Avstrijski in nemški časopisi so dodatke predsedstva označili kot neuresničljive, na kongresu bavarske Krščansko-socialne unije (CSU), ki je potekal isti dan v Ansbachu, pa so sprejeli tudi zahtevo po takojšnjem priznanju neodvisnosti Slovenije in Hrvaške, če bi se pokazalo, da dogovor med jugoslovanskimi republikami v času trimesečnega moratorija ni mogoč.
V Anconi sta se ob robu srečanja o ekološkem sodelovanju med Italijo in Jugoslavijo (do pobude prišlo že leta 1989) srečala dr. Dimitrij Rupel in Gianni De Michelis. Po pisanju Dela je bil ton pogovorov po novem bolj naklonjen Sloveniji.
Francoski predsednik François Mitterrand je o rešitvi krize v Jugoslaviji po pisanju Večera izjavil, da dokler obstaja možnost, da se ohrani enotnost, je treba igrati na karto demokratičnega dogovora. “Kjer dogovor ne bo mogoč, pa naj se uveljavi pravica do samoodločbe.” Po pripovedovanju Lojzeta Peterleta v knjigi Slovenija in pika! je imel na spremembo njegovega prepričanja poleg nemškega predsednika Helmuta Kohla velik vpliv tudi njegov osebni prijatelj Zoran Mušič. Ob Mitterrandovem govorjenju, da bo Jugoslavija razpadla samo prek njegovega trupla, naj bi se večkrat ostro sporekla.
V tujini je bilo veliko pozornosti deležno tudi ugašanje ene najbolj znanih letalskih družb na svetu, ameriškega Pan Americana (Pan-Am). Ta se je z razprodajo premoženja in letalskih linij znašel pred propadom.