Slovenska “feministična” zunanja politika, ki jo vodi Tanja Fajon, nas vodi vse bolj stran od uradne zahodne politike, v objem arabskih despotov in drugih samodržcev, stran od dela sveta, ki na prvo mesto postavlja osebno svobodo in demokracijo. Turneja Tanje Fajon po Bližnjem vzhodu je le še enkrat podčrtala, da je iracionalna naklonjenost slovenske leve politike Palestini (kateri vladata de facto teroristični celici) nekaj, kar nas bo stalo ne le mednarodnega ugleda, ampak bo prej kot slej posledice čutilo tudi gospodarstvo.
Tanja Fajon je na svoji turneji po Bližnjem vzhodu obiskala Izrael in palestinsko oblast na Zahodnem bregu. MMC sicer poroča, da je obiskala Izrael in “okupirani Zahodni breg”, pri čemer ni jasno kaj želijo s tem povedati, saj je Zahodni breg že leta pod oblastjo samodržnega gibanja Fatah, židovske naselbine na spornih ozemljih Zahodnega brega pač ne pomenijo na to, kar namiguje MMC.
Turneja za priznanje Palestine
Kot je zapisalo Ministrstvo se je ministrica sestala z izraelskim zunanjim ministrom Izraelom Kacem in ga nič kaj subtilno rotila, naj pusti v Rafi skrite teroriste pri miru.
Za Televizijo Slovenija je Fajon povedala, da je Slovenija v regiji v ključnem trenutku. “Vsi pričakujemo, ali bo sprejet dogovor za izpustitev talcev in za premirje. Kot razumemo, gre za vprašanje trajanja premirja. Z ene in druge strani prihajajo različne informacije. Je pa to ključen trenutek, ki ga je treba zagrabiti.” Še bolj begajoče je njeno sporočilo o priznanju Palestine, s katerim si je upala priti v Izrael.
Povedala je, da priznanje Palestine za Slovenijo ni več vprašanje, kar je za zahodno voditeljico izredno radikalno stališče. “Če premirja ne bo, kot tudi ne resnih prizadevanj za trajni mir, se čas priznanja Palestine bliskovito bliža.”
Srečanje “s prijatelji” samodržci
Nato se je srečala s svojimi prijatelji, arabskimi despoti – ki že leta vladajo brez volitev – s katerimi se naša ministrica očitno počuti najbolje.
Na Zahodnem bregu se je srečala s palestinskim predsednikom vlade in zunanjim ministrom Mohamedom Mustafo in palestinskim predsednikom Mahudom Abasom.
Obema je obljubila, da če premirja ne bo, bo Slovenija priznala Palestino, ki bo “vsaj simbolično upanje za ljudi”.
Se pravi, če bo Hamas še kar zadrževal talce, bo za nagrado dobil priznanje Palestine kot države. Vsako premirje je namreč povsem odvisno od tega, ali bo Hamas izpustil talce, ki jih je zajel 7. oktobra – česar pa ne želijo narediti. Vsi talci, ki so se že vrnili, pa pravijo, da so živeli v nemogočih pogojih, kjer so se dogajala mučenja, posiljevanja, celo ubijanja. Možno je torej, da je večina talcev že mrtvih, Hamas pa igra poker s praznimi kartami.
Priznanje genocidnih terorističnih celic za državo?
Seveda je jasno, da zahodni voditelj ne more iti v Izrael z idejo, da je treba prepoznati državnost entitete, ki je le nekaj mesecev nazaj klala otroke in ženske po judovskih obmejnih kibucih. Ideje slovenske “feministične” zunanje politike so bizarne in povsem skregane z logiko ter resničnim stanjem na terenu.
Jasno je, da Gazo v tem trenutku vodi teroristična organizacija, ki ima močno podporo ljudstva. Na drugi strani je tudi Fatah na Zahodnem bregu v resnici le delno reformirana teroristična organizacija, katere modus operandi je bil od začetka še bolj skrajni, kot je današnji Hamasov.
Fajonova sanja o “reformi in opolnomočenju palestinskih oblasti, da bodo te lahko prevzele nadzor nad Gazo”, pri tem pa ni jasno o katerih palestinskih oblasteh govori – tudi na Zahodnem bregu že dolgo ni bilo volitev, saj je Abasa strah, da večina Zahodnega brega bolj podpira Hamas kot pa Fatah.
Palestinska oblast vlada brez vsakega dekreta ljudi, pri tem pa plačuje finančne nagrade družinam “mučenikov” (teroristov), ki so pobijali izraelske teroriste – nič od tega Fajonova ni izpostavila kot problematično.
Na področju Gaze in Zahodnega brega v tem trenutku ni nikogar, ki bi lahko prevzel oblast, saj tam vlada popoln kaos, korupcija, naklonjenost terorizmu in ideja – ki jo gojita tako Fatah kot Hamas – da je edini možen način za izhod iz večnega konflikta ta, da se Jude izžene iz Izraela tiste, ki bi ostali pa pomori. To je še vedno uradni čarter obeh organizacij. Rešitev dveh držav je nekaj, kar v Fatah govorijo za mednarodno (zahodno) politiko, za domačo javnost pa obljubljajo holokavst nad Judi.
Sicer je slovenski javnosti bolj razumljivo, zakaj se Fajonova obnaša tako kot se – zahodni svet še ni spoznal velike družinske skrivnosti, da je večina slovenske levice potomke gibanja neuvrščenih z močnimi vezami komunistične države prednice z arabskimi despoti. Zahodnim zaveznikom, ki se ne ozirajo tako zelo na obskurno državo, kot je Slovenija, pa se dogajanje seveda zdi nenavadno.
Hud udarec za slovensko zunanjo politiko
Jasno je, da pripadamo zahodnemu svetu, kamor spada tudi Izrael. Izrael je tako centralnega pomena zahodnim zavezništvom zaradi svoje intimne povezave z ZDA. V ameriški diplomaciji pa se vse dogaja za kulisami. Gospodarske vezi, investicije v državo, zavezništva pri pogajanjih o mednarodnih interesih … Vse takšne stvari se v mednarodni politiki zgodijo za zaprtimi vrati. Seveda nam noben ameriški politik ne bo povedal, da je kakšno ameriško podjetje investicije v Sloveniji zmanjšalo zaradi naše podpore palestinskim samodržcem ali pa da iz istega razloga ZDA ne podpirajo slovenskih teritorialnih zahtev s Hrvaško. Te stvari se bodo dogajale kot izvršena dejstva, iz na videz neznanih razlogov. Tudi Izrael je za Slovenijo pomemben poslovni partner – če smo še leta 2022 tja izvozili za 102 milijona evrov blaga, smo ga lani le še 75 milijonov, letos pa v skoraj pol leta le 13 milijonov – gre za izvoz slovenskih podjetij, ki davke plačujejo v Sloveniji. Manko bomo čutili vsi.
Jasno pa je, da posledice bodo. Vlada, ki jo vodi Robert Golob je v Sloveniji povzročila pravo gospodarsko kataklizmo, ki je eno najboljših delovnih sil na svetu reducirala na stagnacijo, zunanja politika Tanje Fajon pa nas je potisnila v naročje avtokratom – tiho koketiramo z Rusijo, kar odkrito z Iranom, hkrati pa podpiramo pan-arabske kolonialistične sanje na Bližnjem vzhodu. Posledice bomo najbrž čutili še leta, če ne desetletja.
Mitja Iršič